Zvezdana Mlakar: Težki spomini na otroštvo

»Čeprav sem bila dolgo prepričana, da so bila ta leta brezskrbna, me je odnos z očetom v resnici zelo zaznamoval. Spominjam se, da me je pošiljal po pas, s katerim me je potem neusmiljeno pretepal, čeprav nisem razumela, zakaj to počne. Občudovala sem ga, zelo sem ga imela rada. Mojo naivno mladost je zapečatil njegov samomor, ki je bil zame dolgo nerazumljen, sprejela sem ga kot vseživljenjsko klofuto, predvsem v smislu, da nisem dovolj dobra. Po očetovi smrti me je zelo skrbelo za mamo, zelo sem čutila njeno žalost. Zato sem jo ves čas spodbujala, naj se zaljubi, naj si najde nekoga. Srčno sem si namreč želela tudi sestre. Mama je čez čas res spoznala moškega, s katerim se je poročila, in je postal moj očim. Ko sem bila stara deset, se je uresničila moja želja in dobila sem sestro. Ta deklica je bila moja velika sreča, ne samo, da je bila sestrica, zanjo sem skrbela, kot bi ji bila mama, previjala sem jo, hranila, se z njo igrala, povsod sem jo jemala s sabo. Res je, da me njen oče ni maral, nad mano se je pogosto znesel fizično in psihično. Za njegovo početje mami dolgo nisem povedala, saj sem jo želela zaščititi. Pri štirinajstih letih nisem več mogla skrivati modric. Ko je spoznala, kaj se dogaja, se je ločila. Ostale smo same, močno smo se povezale in take ostajamo še dandanes. Zelo se imamo rade. Moja sestra je moja velika ljubezen, čeprav sva si karakterno zelo različni. Ker sem bila njena starejša sestra, je večkrat ostajala v moji senci, kar je za mlajše brate in sestre že samo po sebi nekako značilno. Sama sem bila namreč zelo uspešna v vsem, česar sem se lotila, imela sem potrebo, da sem taka, in mojo sestro so velikokrat primerjali z mano. Tudi ona si je želela študirati na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, želela je študirati dramaturgijo, vendar je na koncu vpisala novinarstvo,« se spominja Zvezdana.

Ne spreglejte

Cestni dirkači, naših življenj krojači: Ni vsak trk na cesti posledica nesreče

V trenutku, ko sedete za volan in se pridružite prometu, vaše življenje ni le v vaših rokah. Lahko vozite previdno, upoštevate pravila, spoštujete druge udeležence v prometu, a to ne pomeni, da ste v zverinjaku pločevine varni. Pomanjkanje empatije, občutek večvrednosti, podhranjenost moralnih vrednot, potreba po dvigovanju ega in splošna brezobzirnost v družbi se kaže tudi na cesti, kjer objestni rablji v jeklenih konjičkih jemljejo in spreminjajo življenja. Zakaj? Brez drame in filozofije: ker lahko. Ker 'ponoreli Maxi' in 'cestni vitezi' ne divjajo na etični pogon.

Celotni spomini so bili objavljeni v reviji Naša žena Ženska.