Ko je leta 1990 na oder Evrovizije stopila takrat še neznana 19-letna Tatjana Matejaš iz Zagreba, v danes znameniti rožnati mini oblekici in s kodrčki à la Marilyn Monroe, je v hipu osvojila srca po vsej Jugoslaviji. Tajči je čez noč postala velika zvezda, vsi fantje so bili zaljubljeni vanjo, vse punce smo ji želele biti podobne. Besedilo njene pesmi Hajde da ludujemo ove noči znajo celo nekateri otroci današnje generacije. A tako hitro, kot nas je Tajči osvojila, tako nenadoma je tudi izginila iz našega sveta, kot komet. Kje je danes in kaj počne?

Objavljamo delček intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Jana, ki je izšla 26. aprila 2022. 

Spomnim se vas, kako sijoča zvezda ste bili v 90. Vsi so bili zaljubljeni v vas. Potem pa ste nenadoma zbežali.

Ameriko sem šla iskat sebe in se pozdravit. Nisem nameravala ostati tam.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Umrla je Manca Košir

Kot poroča RTV Slovenija se je poslovila dolgoletna novinarka in publicistka Manca Košir.

Vendar se je obrnilo drugače. Ste v Ameriki našli svoj mir?

Morala sem se odmakniti od sredine, v kateri nisem več vedela, kdo sem. Morala sem biti »lutkica«, sladka Tajči. Moji sodelavci so hoteli to oblikovati še bolj komercialno. Vedno je bil na vrsti nov hit, pa naslednji, vedno hujši pritisk. Ta sladkost v meni je še vedno ostala, še vedno sem ista Tajči.

Kako ste našli pot ozdravitve?

V vaših letih to ni bilo lahko. Najprej sem se morala odmakniti od ljudi, ki so pritiskali name. Drugi korak je bil – to sem že prej vedela, pa nisem znala povedati – duhovnost. Vedela sem, da moja identiteta ni v tej koži, ki jo vidijo vsi, temveč v duši, ki je povezana z večjo ljubeznijo; ta je povezana z nečim večjim, in to bo z mano, ne glede na to, kje sem. Če ste, recimo, v toksični zvezi, se morate umakniti od nje. Če, recimo, človek neha kaditi, se mora umakniti tudi od prijateljev, ki še vedno kadijo. Ni druge. Šele ko sem se odmaknila od tega okolja, sem se začela zdraviti. A sem vseeno potrebovala polnih deset let, preden sem našla pravega terapevta in prišla do pravih vzrokov svoje tesnobe. To je bila dolga pot.

Eden od načinov zdravljenja je pogovor.

A morate imeti človeka, ki bo znal komunicirati z vami. Če vi govorite in vas nihče ne sliši, si lahko samo naložite še dodatne travme. Nekateri imajo srečo, da so obkroženi z ljudmi, ki prepoznajo stisko, so sočutni.

Ampak mi, ljudje z Balkana, se ne znamo normalno pogovarjati. Ne o svoji bolečini, stiskah, intimi …

Ne samo da se ne znamo pogovarjati, ne znamo niti poslušati. Spomnim se, ko sem še bila doma, da smo imeli več komunikacije kot tukajšnji ljudje. Vseeno smo bolj temperamentni, strastni in izražamo svoje občutke. Žalost, jezo najbolj … Pri nas je bolj tako, da vsi vse vedo. In potem namesto da bi te poslušali, slišali ... ni mi treba dajati nasvetov, samo poslušaj in me drži za roko. Tu imam nekaj prijateljev iz Hrvaške, Bosne. Ko je umrl moj mož, so samo prišli. Nihče jih ni klical, še meni je bilo odveč, pa kaj se bom zdaj pogovarjala. Oni so samo zjutraj prišli in so samo bili. To je bilo zame tako pomembno, samo da so tu. Manjka mi to iz naše kulture, ne samo ko pride smrt, nekaj strašnega, velikega, ne, ampak da so tu tudi, ko so majhni trenutki. Samo bodi tu, da ne bom sama v svoji bolečini. Samo poslušaj me, nič drugega