Kot med drugim piše v obrazložitvi, je "njegovo obličje različnih starosti in mnogoterih pojavnosti nepogrešljiva nit, ki tke kulturno zgodovino tega prostora. A Ban ni kakšna oddaljena nedotakljiva ikona, je namreč eden tistih ljudi, ki jih na cesti spontano pozdravimo, saj se nam zdi, da ga osebno poznamo, da je del naših intimnih svetov. Tedaj pozdravljamo desetine njegovih metamorfoz, zaradi katerih se uvršča med velike filmske, gledališke, televizijske ali radijske igralce".

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Tako boste premagali lenobo

Želite končno nehati zavlačevati s stvarmi v življenju in se premakniti dalje? Obstajajo metode, ki vam lahko pri tem pomagajo.

"Pojavnost Iva Bana je na prvi pogled povsem vsakdanja, a prav zaradi te 'navadnosti', videza slehernika, se lahko preoblikuje in prelevi v malone kogarkoli. Seveda pa je pojavnost le platno, škarje imajo v rokah Banovi nadarjenost, izkušnje in predanost, vsi zavezani igralskemu poklicu," je zapisano v obrazložitvi.

V društvu opozarjajo tudi na impresivno število Banovih filmskih vlog - več kot 50 oz. skupaj s televizijskimi več kot 70 - kar priča o tem, da Bana zasedajo številni režiserji različnih izrazov, poetik, generacij, provenienc. "A najglasneje govorijo Banove izvedbe same - raznovrsten in pisan niz mojstrsko upodobljenih likov," piše v obrazložitvi, v kateri so med drugim navedene njegova upodobitev uslužbenca Ota Kerna v filmu Odpadnik (Božo Šprajc, 1988), komična interpretacija prostodušnega Tujčka v Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović, 1980), vloga tovariša Jana v filmu Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica? (Karpo Godina, 1982) in vloga Vanča iz Moj ata, socialistični kulak (Matjaž Klopčič, 1987). Film po scenariju Toneta Partljiča bodo predvajali pred podelitvijo nagrade lavreatu.

Ivo Ban se je rodil 19. maja 1949 v Slovenj Gradcu. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je zaključil študij dramske igre leta 1972 z vlogo Vladimirja v uprizoritvi Beckettove igre Čakajoč na Godota. Za vlogo je bil nagrajen s študentsko Prešernovo nagrado. Po študiju je nastopal v SLG Celje in EG Glej, zelo hitro ga je odkrila tudi filmska kamera. Od leta 1975 pa vse do upokojitve leta 2016 je bil zaposlen v ljubljanski Drami, med letoma 2008 in 2011 je bil tudi njen ravnatelj.

Za svoje gledališke, filmske in radijske vloge je bil večkrat nagrajen. Prejel je osem Borštnikovih nagrad za igro ter Borštnikov prstan in Sterijevo nagrado. Za stvariteljske razsežnosti v filmskih vlogah je leta 1983 prejel nagrado Prešernovega sklada. Je tudi prejemnik Župančičeve nagrade Mesta Ljubljana, Severjeve nagrade in nagrade Zlata ptica ter več mednarodnih nagrad.

Društvo slovenskih režiserjev nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre podeljuje od leta 2014. Prva prejemnica je bila igralka Štefka Drolc.