Življenje je nepredvidljivo. Leta 1998 je zbolel prvič. Takrat so se v hipu sesule vse sanje in ambicije, kaj vse bodo še dosegli. »Začelo se je z bolečinami v trebuhu. Bili smo v Avstraliji, sredi puščave. Ležal sem v podzemnem hotelu in se zvijal od bolečin. Mislil sem, da bo minilo, in nisem želel, da me pogleda zdravnik. No, naslednji je bil 3500 kilometrov proč. Nato je se je malo umirilo, čez tri mesece pa me je spet usekalo. Tokrat je šlo zares. Moral sem v bolnišnico, tam so mi želeli odpreti trebuh in pogledati, kaj je narobe z mojim črevesjem. Bil sem trmast in sem dejal, naj to naredijo laparoskopsko, da bom prej okreval. Ni pomagalo. V treh mesecih so mi še štirikrat odprli trebuh in postavili diagnozo ileus. Šlo je za tujek, ki mi je vozlal črevesje. Z vsako operacijo so mi tudi odrezali del črevesja. Ko sem po treh mesecih prišel iz bolnišnice, sem tehtal komaj 59 kilogramov. Samo za primerjavo – zdaj jih imam 85 in sem suh. Ko sem zdravnika vprašal, ali bom lahko še veslal, me je samo debelo pogledal in rekel, naj bom vesel, da sem še živ. Vendar se nisem vdal. Razmišljal sem po svoje in tuhtal, kako bi si lahko pomagal. Po dveh mesecih sem že lahko malo veslal, vendar pa trener ni več računal name in sem se moral znova sam postaviti na noge. Z Milanom Janšo sva dobila mlada Štajerca Mateja Preloga in Roka Kolandra. V Sydneyju smo osvojili sicer nesrečno, a glede na moje zdravstvene težave zelo srečno četrto mesto. Zame je bil neverjeten uspeh, da sem bil dve leti po toliko operacijah sploh lahko v boju za kolajne. To me je gnalo naprej. Sam sebi sem nekaj dokazoval, kar je sicer bedarija, vendar sem poskušal. Obenem pa sem se ves čas zavedal, da ljubi šport ni večen, da zelo hitro pride dan, ko te nobeden več ne pozna, izgubiš prijatelje, navijače. Ko se moraš vrniti v svet, iz katerega si mlad odšel. Treba je vedeti, da je vrhunski šport čisto poseben svet, ki je drugim ljudem nedoumljiv. Sploh v veslanju. Tu moraš dati 110 odstotkov za nekoga drugega, ki je s tabo v čolnu. Kadar si na startni črti, nimaš niti kančka dvoma o ostalih treh, vendar pa se lahko v vsakem hipu vsakemu zgodi karkoli. Ko te trener izbere, ne obstaja prva oseba ednine. Smo samo še mi,« pravi Jani, ki je v veslanju vztrajal do leta 2006. Nato so se mu začele težave z revmatoidnim artritisom.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Igralka Marijana Brecelj (Najini mostovi) o odraščanju v Beogradu

Danes 77-letna igralka je svoje najstništvo s staršema igralko in politikom preživela v Beogradu. Kako se spominja tistega obdobja?

Včasih je težko videti samega sebe

Najprej so ga začeli boleti gležnji in ni imel pojma, kaj se mu dogaja. Po pol leta so zdravniki ugotovili, da ima neozdravljiv revmatoidni artritis. »To sem ostro zavračal in govoril, da tega nimam, ter se tako tudi obnašal. Žal sem ta boj izgubil. Bolečine so bile peklenske. Tako zelo je bolelo, da sem na cesti lahko naredil sedem korakov, pri osmem pa me je sklep tako bolel, da nisem mogel narediti niti enega več. Kot da bi nekdo bril norce iz mene. Nato sem začel iskati alternativne rešitve in izkazale so se za zelo uspešne. Zdaj vem, da sem odreagiral narobe, ko sem hodil od zdravnika do zdravnika in želel njihovo pomoč. Nisem se poglabljal v bolezen, ko pa sem se začel, sem ugotovil, da si lahko pomagaš le sam. Še danes me kličejo, kaj sem naredil ... Meni je pomagalo, da sem si ‘naštimal glavo’: sprememba mišljenja. Ljudje se premalokrat iskreno pogovarjamo sami s seboj in oziramo vase. Ko pa se, nam velikokrat ni všeč, kar vidimo, in rečemo, to pa nisem jaz, takšen pa že nisem. Ampak (tudi) točno tak si. Ko sem prebral še knjigo Louise Hay Življenje je tvoje in opis bolnikov z revmatoidnim artritisom, češ da se smilijo sami sebi, mi je bilo to težko priznati. Moral sem sprejeti in iti naprej,« pove Jani, ki ni nikoli maral povprečja niti se ni oziral na to, kaj si drugi mislijo in govorijo o njem. Vedno si je trmasto utiral svojo pot, zato je bil in je še tako uspešen. Radoveden in trezno razmišljajoč, kot je, je tudi vedel, da športna kariera ne bo trajala večno, zato si je že med veslanjem začel utirati novo (poslovno) pot. 

Celoten pogovor je bil objavljen v reviji Jana.