Radko Polič Rac foto: Mediaspeed
Celoten intervju je bil objavljen v januarski številki revije Obrazi. Preberete jo lahko tudi tukaj >>KLKNITE<<.
Kako pa vi gledate na smrt?
Kako pa naj gledam na smrt, če sem že štirikrat umrl? Po smrti je vsega konec in to je nekaj najbolj normalnega. Največji blef cerkve je govorjenje o posmrtnem življenju. Ne razumem, koga to tolaži, saj se vsi tako neverjetno oklepajo življenja. Štirikrat sem konkretno umrl in vsakokrat sem se, pri polni zavesti, zavedal, da je konec. Ne boli! Zadnji spomini so bili, da sem se vedno vprašal, če je to res konec. Ne ugasneš hitro, ampak je vse videti kot nekakšna počasna zatemnitev slike in glasu. Preden sem popolnoma odšel, sem si še rekel: »Jebemti, a že?«, saj sem bil besen, da se dogaja tako hitro. Prvič je bilo pred sedmimi leti, potem pa se je ponavljalo skoraj vsako leto. Zadnji napad je bil najhujši, saj so mi odpovedala pljuča. Visel sem na oknu v pritličju, vendar nisem mogel nič, niti vdihniti niti izdihniti. Hudo je bilo, zelo hudo je bilo, ker je trajalo zelo dolgo.
Ste se ustrašili smrti?
Sploh ne, samo spraševal sem se: Zakaj zdaj?! Zdelo se mi je, da še ni pravi trenutek. Ob zadnjem napadu mi je še uspelo poklicati reševalce, vendar nisem mogel nič povedati, ker nisem prišel do zraka. Reševalec me je spraševal, kako se počutim, ali mi je slabo in bla bla bla bla …, jaz pa sem samo preklinjal v sebi, saj nisem mogel nič izdaviti. S telefonom sem začel butati ob steno, potem mi je še padel iz rok. To se je dogajalo ob petih zjutraj in zgornja soseda Barbara je nekaj slišala ali začutila. Visel sem čez okno, vendar me ni videla, ko je pogledala ven, saj je bila še tema. Hotela je že nazaj v posteljo, vendar ji ni dalo miru, zato je šla pred hišo in me zagledala na oknu. Takrat sem se še zavedal in videl njene noge, kako je tekla po moža, potem pa me ni bilo več. Ker je bilo stanovanje zaklenjeno, so reševalci splezali skozi okno v kuhinjo in me oživljali, potem pa so me odpeljali v UKC Ljubljana.
Kakšni so bili občutki, ko ste se prebudili?
Nisem imel pojma, bilo je kot novo rojstvo. Slišal sem nekoga, da me kliče Radko. Počasi sem odprl oči in najprej zavohal bolnišnični zrak, vse je piskalo in ropotalo, svetloba je bila rumena. In pred sabo sem zagledal Arnožev obraz, vendar mi takrat ni bilo jasno, kaj to je. Dolgo je trajalo, da sem prišel k sebi in prepoznal sina. To lahko primerjam z otrokom, ki je šele prišel na svet, saj se je treba vse na novo naučiti. Poskušal sem zakleti, vendar je iz grla prišlo le grgranje. Pozneje se spominjam medicinskega brata, ki je prišel k meni in me v šali vprašal, kdaj se bo ta moj abonma umiranja pri njih končal, čemur sva se oba nasmejala.
Radko, po čem si želite, da si vas zapomnijo?
Meni je totalno vseeno. Žal mi je, da sem kiksnil in se zafrknil s tem poklicem. V srž tega poklica sem se tako zaletel, da so vsi moji zakoni zelo trpeli in propadli. V tem poklicu nisi ves čas svoj – vse je pomešano: delo, zasebno življenje, seks, prijatelji, družina … To ni življenje. Najbolj sta trpela moja sinova Arnož in Matevž. Ne preseneča me, da je v našem poklicu toliko alkohola, droge, bolezni in ne nazadnje tudi samomorov. Ko bi se moral smejati, ti gre na jok in obratno. To ima velik vpliv na psihično in fizično stanje. Pri meni je to pustilo posledice predvsem na srcu in pljučih. Moja pulmologinja me je opozorila, da so pljuča najbolj čustven organ, jaz pa sem vse življenje operiral s čustvi.
Napačno vnesen email naslov
Ta email naslov je že uporabljen!
Registracija je bila uspešna!
© 2024, SALOMON d.o.o.
Vse pravice pridržane.
