"Vsaka družina je po svoje posebna, in če me sprašujete, ali sem odraščal povprečno, bi vas vprašal, kaj je definicija povprečnosti. Hodil sem v javno osnovno šolo, javno gimnazijo, igral košarko, tenis, skejtal, počel razne neumnosti. Od svojega petnajstega leta sem bil v raznih študentskih službah, delal sem kot natakar, portir, v kuhinji, tudi politiki in organizaciji dogodkov. Seveda mi pa očetov poklic predstavlja neki odmik od zelo povprečne realnosti, česar se dobro zavedam. To je njegov poklic in zavedam se, da je to neka minljiva točka v njegovi karieri, katere del sem. Nikoli nisem imel zaradi očetove funkcije občutka samopomembnosti, prizadeval sem si, da sem s svojimi prijatelji iskren in da so oni z mano iskreni, in to je to. Z veseljem opažam, da znamo v Sloveniji razlikovati med političnimi stališči in osebo, ki to stališče izraža. Redko kdaj se zgodi, da bi moral zagovarjati stališča svojega očeta, ker sem z njim naključno povezan in imam pol njegovih kromosomov. Se pa zgodi, da mi očitajo, da so moji skromni uspehi in to, za kar sem do zdaj garal, zaradi tega, ker je oče predsednik države. Recimo, Društvo za mednarodne odnose Globallis, ki sem ga soustanovil, je največje društvo v smislu diplomacije v Sloveniji. Njegov namen je, da študentje dobijo praktične izkušnje iz diplomacije. Imamo enajst skupin prijateljstva in sodelovanja, mogoče jih je že več, ki sodelujejo z vsemi večjimi veleposlaništvi v državi. Zelo je uspešno, se pa najdejo ljudje, ki pravijo, da je to zato, ker je moj oče predsednik. Nihče pa ne reče, da sem delal v kuhinji ali nosil kovčke, ker je moj oče predsednik. (smeh) Mene so te stvari iskreno veselile. Moja prva zaposlitev je bila v skejterski trgovini Obssesion pri petnajstih letih. Rad sem se preizkušal v različnih delih. To sem počel, ker sem hotel imeti svoj lastni vir dohodka in izkušnje."