Igralka, stand up komičarka, dramska pedagoginja, lutkarica in ventrilokvistka Lucija Ćirović zelo rada raziskuje nove kraje in kulture, zato je pogosto na letalu. Najbolj grozljivo izkušnjo je doživela, ko so se s prijatelji vračali z Gran Canarie in je pilot v španski angleščini med letom povedal, da se je pokvarila navigacija, a je Frankfurt na srečo našel tudi brez nje, najbolj simpatično pa na letu z Brnika na prej omenjeno letališče. »Namenjeni smo bili v Indonezijo k moji teti, ki je poročena z Indonezijcem in od leta 1985 živi tam. Z mano sta bila tudi moj oče, ki je žal že pokojen, in njegova prijateljica. Stevardeso sem vprašala, ali bomo ujeli let naprej, in zagotovila mi je, da bo poskrbela, da bomo šli prvi ven. Ker doma nisem nič jedla in sem bila zelo lačna, pa sem jo vprašala še, ali dobimo kaj hrane. Odvrnila mi je, da ne, saj let traja samo eno uro, da pa imajo nekaj rogljičkov. Prosila sem za enega, prinesla pa mi jih je polno vrečo. Razdelili smo si jih in jih pojedli. Ob pristanku pa smo bili prvi prepuščeni k vratom. Sicer bi imeli dovolj časa, tudi če ne bi šli prvi, a tej gospe sem še danes hvaležna. Zelo bi si jo želela spoznati,« nam je zaupala Lucija. Kot vse deklice je tudi sama želela biti stevardesa, a je željo po opravljanju tega poklica opustila že v vrtcu. »V vrtcu so nas prosili, da narišemo, kaj bi želeli biti po poklicu, saj še nismo znali pisati. In sem narisala stevardeso: gospodično v mini krilu z rutko okoli vratu, ki je v roki držala pladenj s kozarci, na zapestju pa je imela uro, saj je ta v tem poklicu zelo pomembna. Pozabila pa sem narisati letalo in potem so tako vzgojiteljica kot sošolci mislili, da bi bila rada natakarica, in takrat me je minilo biti stevardesa,« nam je še razkrila Lucija.