Član mariborske Drame Gorazd Žilavec trenutno na malih zaslonih navdušuje v vlogi inšpektorja Štefana Houre v seriji Primeri inšpektorja Vrenka, kot Prekmurec pa je bil poleg novega igralskega izziva zelo vesel tudi tega, da lahko govori v svojem narečju.

Zavzet motorist in kuhar

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Gorazda v prostem času navdušujeta vožnja z motorjem in kuhanje. »Če le imam čas, mi je kuhanje pravi užitek. Najraje pripravljam jedi na žlico, kot so pasulj, bujta repa in ričet, lotim pa se tudi kakšnega peciva. Moja najljubša sladica je baklava. Od mame sem dobil dober recept, in ko pridejo kakšni prazniki, jo moram skoraj obvezno speči,« za revijo Lady pove Gorazd. V njegovih specialitetah nadvse uživa tudi njegova žena, igralka in kolegica Maša Žilavec, s katero sta se zbližala na snemanju serije Lepo je biti sosed, ljubezen pa si vsakodnevno izkazujeta z drobnimi pozornostmi.

»Kdor prvi vstane, drugemu skuha kavo, včasih pod skodelico narišem srček ali pustim listek z romantično vsebino, občasno pa prinesem tudi kakšno rožico. Zelo uživava tudi, kadar delava skupaj. Imava srečo, da sva skupaj v kar nekaj predstavah. Super nama je, da se lahko tudi doma pogovarjava o tem in da lahko pred predstavo skupaj ponoviva besedilo, da ne dela vsak sam,« pripoveduje Gorazd.

Zelo lepo so se ujeli tudi njuni otroci iz prejšnjih razmerij. »Ko sva začela najin odnos, sva vanj takoj vključila tudi najine otroke. Skupaj smo šli na izlete in že takoj na začetku sva videla, da ne bo težav, saj so se takoj 'zaštekali', so tudi vrstniki in se imajo zelo radi. Eni za druge sprašujejo, kako so. Letos smo vsi skupaj tudi silvestrovali, čeprav so že v teh letih, da bi lahko šli kam s prijatelji. Imeli smo se prekrasno. Opolnoči smo šli na hrib nad našo hišo gledat ognjemet nad Mariborom, potem pa smo nekaj ur igrali activity in se ob tem neznansko zabavali in smejali,« razlaga.

Vsi otroci so podedovali tudi umetniške gene, z gledališčem pa se ukvarja samo Mašina hči Jana, ki hodi na prvo gimnazijo in na prvi oder. »Navdušena je nad igro in zelo rada hodi gledat v gledališče najine in tudi druge predstave. Mašinega sina Vasjo bolj zanima dizajn. Hodi na srednjo oblikovno šolo in ima ambicije, da bi bil arhitekt za notranji dizajn, za uporabne predmete. Moja hči Lea je študentka na dentalni medicini, Gal pa je še v srednji šoli, on igra tudi nogomet, je vratar, a svojo poklicno pot vidi v fizioterapiji, česar sem prav tako zelo vesel,« razkriva Gorazd, ki se je v teh dneh iz oči v oči soočil z Abrahamom. 

»Sploh se ne obremenjujem s številkami. Menim, da človek starost meri po tem, kako se počuti, ne pa po številki na osebni izkaznici. Jaz se počutim dosti mlajšega kot 50-letnik. Hvala bogu. Moja želja je celo, da bi v sebi za vedno nosil del tega malega Gorazda, saj mora biti igralec do smrti otrok, da se zna igrati, da se zna poigravati in da zna v sebi najti to igrivost iz otroštva,« je prepričan Gorazd.