Polona Kranjc je tisto mlado dekle, ki je nase opozorilo v šovu Sanjski moški, zatem pa se je svetlolaska podala še na pustolovščino v resničnostno igro Kmetija, kjer je dokazala, da je še zdaleč ne zanimajo le visoke petke in da se dobro znajde tudi med kmečkimi opravili.

Takoj po koncu snemanja se je z mamino pomočjo namenila uresničiti sanje. Novembra 2021 je namreč odprla kavarno Taurus in stopila na samostojno poslovno pot. Seveda je bilo potrebno pošteno zavihati rokave, na kar je bila pripravljena, saj se je dobro zavedala, da je na poti do uspeha potrebno nemalokrat stisniti zobe.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Vse kar morate vedeti o uporabi glicerina za lepoto in zdravje

Ste že slišali za glicerin? Gre za vsestransko in naravno sestavino, ki ima številne koristi za lepoto in zdravje.

Realnost razblinila velike sanje

»Dela je bilo veliko, še posebno težak je bil začetek, saj sem res delala od 6. ure zjutraj do 23. ure zvečer (običajno tudi dlje), spala nisem veliko, kar pomeni, da nisem imela časa za nič drugega, kot za delo. Ampak bilo je uspešno, na začetku je res "laufalo" in splačalo se je toliko delati. Ko pa se je končalo poletje, je bilo kot bi ugasnil luč,« se z grenkobo spominja Polona in nadaljuje, da je bilo stanje vse slabše, zato je presodila, da bo končala poslovno zgodbo in zaprla lokal, preden bi slednji potonil v rdečih številkah.

18 ur garanja in tri ure spanca

Skok v poslovne gostinske vode je bil torej precej zahteven. Je bilo težje, kot si je predstavljala na samem začetku? »Ja, definitivno je bilo veliko težje, kot sem si predstavljala. Hvala bogu vsaj nisem šla sama v to, imela sem veliko srečo, da sem se na poslovno pot podala skupaj z mamo. Kot zaposlen pravzaprav nimaš veliko skrbi, oziroma nalog, prideš v službo, opraviš svojo izmeno z nasmeškom na obrazu in na koncu meseca dobiš plačilo za svoje delo. Kot vodja, oziroma lastnik, pa moraš skrbeti za vse: ali kaj manjka, da je vsega dovolj, da je vse v skladu s pravili, pa da štimajo papirji, ali bo zaposleni prišel na delo ali se bo slabo počutil in boš moral ti delati namesto njega, kako boš plačal zaposlene in vse račune ... Takšen tempo, ki zajema delo po 18 ur na dan in zgolj tri ure spanja na noč, gre kakšna dva meseca mogoče tri ali štiri, več pa je že škodovanje samemu sebi. Danes je v gostinstvu zelo težko, ni delavcev, ni ljudi - kriza je,« nam je razložila svoj vidik in pojasnila, da se ji zdi, da gostinstvo od začetka pojava koronavirusa marsikje ugaša.

Tudi v težkih izkušnjah se skriva vrednost

Polona poudarja, da vsemu navkljub izkušnje ne obžaluje, saj se je iz nje res veliko naučila. »Naučila sem se predvsem to, da imeti svoj posel ni majhen zalogaj, nikoli ni dopusta ali bolniške, vedno moraš biti prisoten in posel postane večina tvojega časa. Naučila sem se tudi to, da stvari, ki si jih res močno želimo, mogoče niso prave za nas, predvsem pa je treba vedeti, kdaj odnehati. Imam pa srečo, da sem še tako mlada, da vse to lahko nadoknadim, oziroma popravim in izboljšam,« ostaja optimistična Polona, ki je od minulega leta odnesla predvsem velike spremembe na sebi. A več o tem vam zaupamo jutri.