V 87. letu starosti je umrl gledališki umetnik, igralec in pantomimik kubanskega rodu Andres Valdes y Fuentes, so sporočili iz združenja dramskih umetnikov, katerega dolgoletni član je bil. Bil je prvi in dolga leta edini pantomimik v Sloveniji, umetniškega podajanja zgodbe in čustev samo z gibi pa je učil tudi študente igre v Ljubljani. Za svoje delo je dobil številne nagrade in priznanja. Med njimi je bil leta 2010 bršljanov venec za življenjsko delo združenja dramskih umetnikov. Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je zdržal v samostojnem poklicu. Bogata in raznovrstna pa je tudi njegova biografija s področja umetnosti in pedagoškega dela.

Valdes, rojen 14. julija 1936 v Havani na Kubi, je bil sprva plesalec in igralec, nato pa mojster pantomime, ki se je v Parizu učil in izpopolnjeval pri legendah te zvrsti, Etiennu Decrouxu in Marcelu Marceauju. Nekaj časa je bil tudi Marceaujev asistent. Umetniškemu podajanju zgodbe in čustev samo z gibi oziroma mimu ter pantomimi je posvetil življenje, ustvarjalne vrhunce pa je dosegel prav v Sloveniji, kamor je prišel v 60. letih.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Blaž Švab o prvem božiču z dvema otrokoma

Partnerica Blaža Švaba se je vrnila na delo, zato je december za glasbenika še toliko bolj pester. Kakšni pa bodo prazniki z dvema otrokoma?

V slovenski kulturni prostor je prinesel takrat novo zvrst umetnosti, sodobno pantomimo. Z znanjem in izkušnjami je z njo začel dolgotrajen proces pri bogatenju in širjenju okvirov kulturnega prostora tudi kot svetovalec za gib v številnih slovenskih gledaliških hišah. V več desetletjih je v gibalnih in pantomimskih veščinah izoblikoval tudi marsikaterega dramskega igralca in bil desetletje izredni predavatelj na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Več let je vodil Studio za pantomimo. S smiselno zastavljenimi pedagoškimi cilji, s katerimi je udeležence motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika. Kot pedagog pantomime je spodbujal ustvarjalen pristop, ki je vključeval improvizacijo, iskanje in izdelavo pantomimskega gledališkega materiala in kompozicije ter tako pri učencih vzbujal čut za svoboden osebni ritem in izraz.