Kuharski šov MasterChef je v sinočnji oddaji zapustil Marko Lapajne ter ob tem priznal, da je potrebno imeti za tovrstno kulinarično tekmovanje precej več strokovnega znanja. Kljub temu skoka pred kamere ne obžaluje. »Nikoli v življenju si ne bom očital, zakaj nisem poizkusil stopiti v šov MasterChef. Bilo je prijetno s koristnim, pa čeprav kdaj tudi 'boleče'!« nam je pojasnil Marko, hvaležen, da je bil lahko del te zgodbe. A da je do izpolnjene prijavnice sploh prišlo, gredo zasluge njegovemu nadrejenemu. Več o tem pa v spodnjem klepetu …

Eno je spremljati šov MasterChef iz domačega naslonjača, nekaj povsem drugega pa zavihati rokave in stopiti v slavno kuhinjo. Marko, ste morali zbrati veliko poguma, da ste uresničili željo po vstopu v kuharsko tekmovanje?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Že pred leti, ko sem gledal in opazoval vso dogajanje MasterChef oddaj, so bile skrite želje. Šlo je leto, dve mimo in potem je idejo o vstopu v MasterChef podal sam moj šef Gregor. On je največji » krivec«, da sem vstopil v vode kulinaričnega šova. Gregor mi je omogočil, da sem službene obveznosti kombiniral s snemanji in mi tudi kasneje omogočil daljšo odsotnost iz službenega mesta. Z vso vnemo oz. elanom sem se podal na to pot, za katero sem mu iz srca hvaležen.

Ko se danes ozrete nazaj, bi rekli, da vas je izkušnja v kulinaričnem šovu spremenila?

Vsaka izkušnja v življenju ti pusti en pečat. Tako mi je tudi MasterChef pustil določenega. Moja prvotna kulinarika je domača, slovenska kuhinja. V šovu pa je, poleg omenjene, prisotna svetovna, druga kultura kulinarike. Hočeš ali nočeš, moraš ven iz svojega okvirja v cono neznanega. Pravijo, da je človeka težko spremeniti, a tukaj ni izbire in moraš slediti spremembam. Spremembe so bile dobrodošle, čeprav premierne.

Kakšne spremembe opažate sami in kaj so recimo opazili vaši domači?

Naj bo kulinarični tečaj ali šov, vedno odneseš polno informacij, ki jih mogoče, na začetku niti ne opaziš. A vse to se ti zasidra v spomin. Določene postopke oz. tehnike pred tekmovanjem nisem uporabljal s katerimi zdaj še kako razpolagam. Vse te informacije tudi z veseljem predajam mojim najbližjim.

Je bilo »popotovanje« zahtevnejše od pričakovanega?

Kakršnokoli popotovanje zahteva svoje, naj bo po drugih deželah ali kulinarično. Kuhanje se je iz izziva v izziv stopnjevalo. Nikoli nisi točno vedel, kaj te čaka. Ko so bili skupinski izzivi, je bilo kuhanje polno kompromisov. Treba je bilo najti skupen jezik, drugače je bilo hitro kaj narobe. V individualnem izzivu pa si odvisen od svojega znanja in tukaj moram priznati, da v določenih nisem bil preveč suveren. Hitro je postal problem, a sem ga moral pravočasno rešiti. Če bi še enkrat ponovil vse skupaj, bi se absolutno več posvetil kulinariki druge kulture, svetovne kuhinje.

Nam zaupate najboljši nasvet, ki ste ga prejeli od sodnikov ali pa morda od sotekmovalcev?

Nasvetov sodnikov, naj bo pred kuhanjem ali med kuhanjem, je bilo kar nekaj. Večinoma so bolj informativne narave, kateri te usmerijo v pravo smer. Včasih povedo več, včasih po vrsticah! S sotekmovalci smo izmenjavali več informacij o receptih, vsak je imel svoje znanje, noben pa ne vsega. Ker sem tradicionalen kuhar , bolj »na žlico«, so kar bile težave pri določenih tujih jedeh. Takrat so prišli še kako prav nasveti od sotekmovalcev. Predvsem sem imel težave z jedmi azijske kulinarike.