»Akcijski filmi so najbolj univerzalen jezik in najčistejša sintaksa v kinematografiji. Preprosto obožujem akcijske filme,« pravi avstralski režiser George Miller, ki si je svetovno slavo prigaral prav s postapokaliptičnimi filmi o Pobesnelem Maxu. Zadnjega Furiosa: Del sage Pobesneli Max s Chrisom Hemsworthom si lahko ogledamo tudi v naših kinematografih. Prav po zaslugi prvih delov filmske franšize o Pobesnelem Maxu, od katerih mineva že 45 let, pa je nase opozoril tudi njegov rojak Mel Gibson.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ponesrečena Planetova voditeljica že prestala operacijo

Planetovi voditeljici Katarini Braniselj se je življenje obrnilo na glavo. Čeprav se bo od aktivnega življenja za nekaj časa poslovila, je seveda najpomembnejše to, da je sploh preživela.

Filmsko kariero Avstralca Georgea Millerja je zaznamovala neljuba izkušnja. Leta 1971, ko je bil 26-letni študent medicine v Sydneyju, je, medtem ko je čakal na začetek pripravništva v bolnišnici, sprejel delo na gradbišču. Nekega dne je stal poleg drugega delavca, ko je opeka padla iz 14. nadstropja in z glasnim pokom priletela na tla med njima. »To je bil čas pred čeladami,« se spominja George. »Doživel sem eksistencialni šok. Pomislil sem, prekleto, ne bi smel biti na tem gradbišču,« se spominja in prizna, da je naslednji dan skočil na svoj motor in prevozil devetsto kilometrov do Melbourna. Z mlajšim bratom Chrisom sta namreč le nekaj tednov prej osvojila prvo študentsko nagrado za kratki film z naslovom Nasilje v kinu na filmskem tekmovanju na univerzi v Novem Južnem Walesu, ki je bila v obliki filmskega seminarja v Melbournu. Pred tisto opeko George ni niti pomislil, da bi se seminarja udeležil, delo pri filmu se mu ni zdela resna kariera, potem pa je mnenje hitro spremenil. Po končanem seminarju se je sicer vrnil, da bi dokončal svoje pripravništvo v bolnišnici, potem pa je medicino opustil in se posvetil filmom.

Leta 1979 je posnel prvega od petih delov filma Pobesneli Max. Da je film sploh lahko začel snemati, je moral sam zbrati denar za snemanje, tako da se je za nekaj časa zaposlil tudi kot zdravnik na urgenci. Za glavno vlogo v filmu je angažiral takrat še dokaj neznanega igralca, a dobrega prijatelja Mela Gibsona. »Snemanje prvega dela filma z Melom je bila čista poezija. Ekipa je dihala kot eno in vedeli smo, da delamo nekaj posebnega. Poznejša leta so prinesla veliko več bremen, in ko sva se z Melom zadnjič srečala na snemanju leta 2014, je bil hudo zdelan. Slava, alkohol, osebne težave – vse je vplivalo na njegovo razpoloženje. Ne, danes ga nimam več v mislih, ko snemam nove dele slavne franšize,« je iskren režiser, ki ugotavlja tudi to, da se je delo pri filmu skozi leta korenito spremenilo. »Včasih so bili akcijski prizori domena pomočnikov režiserjev. Režiser se je ukvarjal z glavno enoto, z vsebino, dialogi. Danes pa besede sploh ničesar več ne veljajo, vse je podrejeno akcijskim prizorom. Bolj nenavadni kot so, večje zagotovilo je, da bo film resnično uspel.«

Če je v zadnjih letih George pri Pobesnelem Maxu zamenjal nekaj zvenečih igralskih imen, pa glavno besedo pri montaži filmov še vedno najraje zaupa svoji drugi ženi Margaret Sixel, ki si je za montažo filma Pobesneli Max: Cesta besa prislužila celo oskarja. »Z Margaret teče delo neverjetno gladko. Nikoli ne zgreši, vedno najde elegantne rešitve celo za najbolj problematične prizore. Vedno znova me navduši, ko vidi nekaj, česar jaz nisem videl. Včasih si prav rečem: 'Moj bog, kako, da tega nisem videl sam?' Resnično sem hvaležen, da jo imam ob sebi, in zaradi vsega tega jo globoko spoštujem.«

George je zdaj star 79 let in ima za seboj neverjetno kariero. Naredil je vse, od komedije (Čarovnice iz Eastwicka) in drame (Lorenzevo olje) do otroških (Babe) in animiranih filmov (Vesele nogice). O svojem življenjskem poslanstvu, se pravi o snemanju filmov, pa pravi: »Filmsko ustvarjanje je nadvse zapeljiva stvar. Zajema vsako človeško disciplino, ki si jo lahko predstavljate – kompozicijo, umetnost, tehnologijo, glasbo, gibanje in koreografijo. Zajema vse življenje. Mi smo ujetniki časa, živimo v kaotičnem svetu. Do nas prihaja toliko različnih informacij in mi poskušamo najti ravnovesje tam zunaj, da bi ustvarili neki smisel vsega skupaj. Zgodbe so način, kako izluščiti bistvo iz vsega tega bombardiranja. In to je nadvse zapeljivo.«

Čeprav so njegove filmske uspešnice polnile blagajne v Hollywoodu, ga ni nikoli premamilo, da bi se z družino preselil v Los Angeles. Jesen življenja preživlja ob avstralski reki Kangaroo, kjer je pred štirimi leti kupil razkošno vilo Tima Farrisa, kitarista nekoč priljubljene skupine INXS. »Ne predstavljam si, da bi živel v betonski džungli. Potrebujem pristen stik z naravo, kar dobim samo doma v Avstraliji. Z Margaret uživava v dolgih pogovorih, prebirava knjige in tu pa tam vzameva v roke še kakšen scenarij. Ne glede na to, da je za menoj dolga in uspešna kariera, me še vedno zasrbijo prsti, da bi kaj posnel,« priznava.

  Novica je bila objavljena v reviji Lady št. 25.