Je pa res, da so ji v Hollywoodu na začetku kariere ves čas dopovedovali, kaj vse je narobe z njo: da ima preširoka usta, prevelik nos in prepolne ustnice. (Kako imaš lahko, v času pred kozmetičnimi polnili, prepolne ustnice?) Menda je na nekem poskusnem snemanju frustriran snemalec vpil, da jo je nemogoče fotografirati. »Njen obraz je prekratek, njena usta prevelika, njen nos predolg!« Nos je ostal, kot je bil, usta tudi, nikoli se ju ni dotaknil skalpel lepotnega kirurga. Kot je napisala v avtobiografiji Včeraj, danes, jutri, »zelo dobro sem se zavedala, da je moja lepota skupek mnogih nepopolnosti, vseh združenih v enem obrazu, mojem obrazu. Naj izgubim ali zmagam, se bo to zgodilo v izvirni izdaji.« V izvirni izdaji je ostala vse do danes.

Sophia Loren: Lepota, ki pride od znotraj

Zdi se, da praktično ni izpustila prav nobene priložnosti, da ne bi v intervjujih poudarila, da prava lepota pride od znotraj: »Lepota je to, kako se počutiš navznoter, in to se kaže v očeh. Ne gre za nekaj fizičnega.« In ob drugi priložnosti: »Mislim, da privlačnost prihaja od znotraj. To je nekaj, kar imaš ali pa nimaš in v resnici nima prav veliko opraviti z oprsjem ali stegni ali našobljenimi ustnicami.« Ali pa tole: »Seksualni simbol ne postaneš, to se rodiš. Če se rodiš s tem, boš to imel tudi pri stotih letih.« No, ni še čisto tam, ampak se zdi, da ima prav. Vse kaže, da je odkrila vrelec mladosti, o katerem je nekoč govorila: »Vrelec mladosti obstaja: je v tvojem umu, v tvojih talentih, v ustvarjalnosti, ki jo prineseš v svoje in v življenja ljudi okrog sebe. Ko se naučiš piti iz tega studenca, takrat boš res premagal starost.« Njene najnovejše fotografije kažejo, da Sophia Loren obilno zajema iz svojega vrelca večne mladosti.

Še vedno je na naslovnicah, čeprav ne več zaradi svojih filmov: lani zato, ker je v svojem domu v Ženevi padla in imela več zlomov kolka in stegnenice. Bomo uredili, je prepričano rekel njen zdravnik, in so res: pred kakšnim mesecem je bila spet v časopisih, čeprav ni naredila nič posebnega, samo s prijatelji je šla v restavracijo na kosilo. In so jo prefotografirali do nezavesti – osem mesecev po padcu je bila spet vsa žareča, nasmejana, polna življenja. Zdaj hodi s palico, ampak z bleščicami obsuta palica je vsaj toliko modni dodatek kot terapevtski pripomoček.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

»Obožuje to palico,« pravi njen mlajši sin Edoardo. Režiral je tri njene filme in pravi, da spet iščejo nov projekt za mamo. Mora biti prava vloga, je rekel, ne kaj obrobnega in nepomembnega. Upokojitev? Ne, je pojasnil, o tem sploh ne razmišlja, igranje je njeno življenje. »Nimate pojma, koliko pisem dobi vsak teden od oboževalcev vseh starosti, največ pa od zelo mladih. Pri njej je izjemno to, da je ustvarila odlična dela v vsakem desetletju svojega življenja in se dotaknila vsake generacije.«

Filmska ikona z več kot 100 filmi in neštetimi nagradami

Posnela je več kot sto filmov in se jih še ni naveličala. Dobila je tako rekoč vse filmske nagrade, ki obstajajo, tudi oskarja – bila je prva igralka z oskarjem (leta 1962 za film La ciociara) v tujejezičnem filmu. Nikoli pa ni nastopila v gledališču. Plaha sem, je razložila, strah me je. Pomanjkanja talenta ji niso nikoli očitali.

Odraščanje v revščini in nenehna želja po uspehu

Veste, kako pogosto rečejo, »po njenem življenju bi lahko posneli film«. No, po njenem življenju SO posneli film. Igrala je samo sebe. Igrala je svojo mamo. Verjetno bi igrala tudi svojo hčerko, če bi jo imela. In njena zgodba je prav zares filmska. Čista nedestilirana melodrama: Sofia Costanza Brigida Villani Scicolone (naj vam olajšamo stvar, izgovarja se /šikolone/) se je rodila v mestecu Pozzuoli blizu Neaplja (pravzaprav se je rodila v bolnišnici na oddelku za neporočene matere) in v povojni Italiji odraščala v revščini.

Tisti pravi, tisti, ki je pomenila lakoto in po tri ljudi v eni postelji. Blažili so jo samo obiski kina. Vsekakor je revščina vedno ostala gonilna sila, tisto, kar jo je poganjalo naprej. Nisem hotela izgubiti bitke, je razložila. »Voljna sem se bila naučiti vsega, celo najtežjih stvari. Vedno sem poskušala. Včasih mi ni uspelo, ampak največkrat sem, s smehljajem na obrazu, ljudi prepričala, da zmorem. In sem!«

Očeta, ki se z mamo ni hotel poročiti, je srečala trikrat v življenju, zadnjič na njegovi smrtni postelji. S prvim denarjem, ki ga je zaslužila pri filmu, je od njega odkupila pravico do priimka za svojo mlajšo sestro Mario (ki je oče ni hotel priznati), da je smela tudi ona nositi družinsko ime Scicolone. Maria, mimogrede, se je poročila z najmlajšim Mussolinijevim sinom, njuna hči Alessandra Mussolini, Sophijina nečakinja, je postala poslanka v italijanskem in pozneje tudi v evropskem parlamentu. V avtobiografiji Sophia trdi, da je bil njen oče plemiškega rodu in da ji pripada naziv vikontesa (vikont je za stopničko nižji od grofa): vikontesa Pozzuoli.

Tudi njena mama – ki je bila podobna Greti Garbo – je sanjala o igralski karieri, ampak njena starejša hči je vedno govorila, da je igralka postala zaradi očeta. »Da bi lahko vkorakala na kraje, kamor je hodil on,« je rekla. »Hotela sem vedeti, kako je, če živiš, kot je on. Hotela sem odgovore.«

Velja za žensko, ki je ljubila enega samega moškega, svojega moža Carla Pontija. V resnici pa je bilo bolj zapleteno. Spoznala ga je pri petnajstih, ko je nastopila na lepotnem tekmovanju. On, 22 let starejši od nje, je bil v žiriji. Bila je ljubezen na prvi pogled, je rekla. Par sta postala štiri leta pozneje, ampak on je bil poročen. Čeprav z ženo že dolgo nista bila več skupaj, se ni mogel uradno ločiti, Italija takrat ni poznala ločitve. On je Sofiji spremenil ime v Sophio Loren, on je oblikoval njeno podobo, vodil njeno kariero, jo ščitil pred hollywoodskimi producenti.

Ona je pa v filmih igrala z najlepšimi in najslavnejšimi moškimi v Hollywoodu: Frankom Sinatro, Clarkom Gablom, Marlonom Brandom, Williamom Holdnom, Paulom Newmanom … Več kot en soigralec je podlegel njenim čarom, na primer Peter Sellers, ta je bil precej obseden z njo, ona je pa vedno trdila, da je bilo z njene strani čisto platonično. Zelo resno je bilo s Caryjem Grantom, saj je hotel zaradi nje pustiti svojo (tretjo) ženo. Zasnubil jo je ob čudovitem sončnem zahodu, je pozneje povedala. Takrat je bila zaročena s Pontijem. Premisli, ji je rekel Grant. Pa je razmislila … in vzela Pontija. On je pomenil domovino, on je bil vse tisto, kar je poznala in imela rada.

Ampak ni šlo gladko: prvič sta se poročila – preko zastopnikov – leta 1957 v Mehiki, a sta dala zakon leta 1962 razveljaviti, ker je Pontiju grozila obtožba bigamije. Leta 1965 sta oba postala francoska državljana, on se je lahko ločil in leta 1966 sta se poročila. Osebno in z vsemi pravimi papirji. Skupaj sta ostala do njegove smrti leta 2007. Samo eno stvar obžalujem, je povedala: da se nisem poročila v beli obleki.

Njeno življenje je bilo ena dolga telenovela, ki jo je Italija spremljala z zadržanim dihom. Navijali so zanjo, ko se je borila za svojo ljubezen, in italijanska srca so zavzdihnila od olajšanja, ko sta se končno lahko vzela. A na pragu je bila že nova kriza: silovito si je želela otroka, a sta se dve nosečnosti končali s spontanim splavom. Italija je obupovala skupaj z njo: bo kdaj mama? In se je spet srečno razpletlo, konec decembra 1968 je rodila prvega sina Carla Pontija mlajšega (C. P. so ga klicali, v italijanščini je bilo to Čipi), na začetku januarja 1973 mu je sledil Edoardo. Čipi je danes dirigent, Edoardo režiser, vsak ima po dva otroka.

Neuklonljiv duh: Sophia Loren tudi za zapahi

Leta 1982 je morala v zapor – zaradi izogibanja davkom se je grdo sprla z italijansko davkarijo. Kot vemo, v takih sporih nihče ne zmaga, tudi mednarodne filmske zvezde ne. In je morala v zapor. Lahko bi ostala v ZDA, a se je vrnila domov »storit svojo dolžnost«, kot je rekla. Ni bila namerna goljufija, je povedala, njen računovodja je naredil napako. Ampak je šla in odsedela osemnajst dni od dosojenih tridesetih. Ni bila prijetna izkušnja, je povedala. Njena priljubljenost se ni niti malo zmanjšala. Spor z davkarijo se je končal šele leta 2013, ko je sodišče razsodilo, da je plačala dovolj davka.

In velja omeniti, da je spretna poslovna ženska. Bila je prva zvezda, ki je svoje ime posodila parfumu. Pa okvirjem za očala. Ko je njena filmska kariera zastala – povsem ugasnila ni nikoli – se je strastno posvetila kuhanju in izdala kuharsko knjigo. Pa seveda avtobiografijo. In več albumov je izdala. Da zna peti, smo vedeli iz filmov. Ni šlo toliko za to, da bi imela nepozaben glas, bolj za to, kako je znala pesmi interpretirati. In tudi o njej so pisali pesmi, ste vedeli? Rolling Stones so napisali Pass the Wine (Sophia Loren).

Roko na srce, ni kaj prida – rock in Sophia Loren ne gresta dobro skupaj. Ampak potem je pa tu še čudovita balada Where do you go to my lovely iz leta 1969, ki naj bi govorila o Sophii – mogoče zato, ker en verz pravi »odraščala si v zakotnih uličicah Neaplja« – čeprav je njen britanski avtor Peter Sarstedt vedno goreče zatrjeval, da ni res. Pesem govori o dekletu, ki je odraščalo v revščini in se zdaj giblje v najvišjih družabnih krogih.

In tudi če nima prav nič s Sophio Loren, lepa pesem je.