Igralec Klemen Janežič, ki na vsaki predstavi žanje aplavze, se spominja, da je prvega doživel že kot desetletnik. Takrat sicer ne na odru, aplavz pa je le bil. »Zgodilo se je v poletni koloniji na Debelem rtiču. Nekega dne se mi je porodila ideja, da bi skakal s pograda na pograd. Nekajkrat mi je to odlično uspelo, potem pa se mi je zalomilo, malo mi je zmanjkalo in padel sem na tla. Z rokami sem želel ublažiti padec, in prav to je bilo usodno. Moje drobne ročice tega niso zdržale, zato sem pristal na urgenci z obema zlomljenima rokama. Bolelo me je, a tega nisem pokazal. Sem pa na bolečine pozabil takoj, ko sem se vrnil iz bolnišnice z obema rokama v mavcu. Takrat je sledilo presenečenje. Moji prijatelji iz kolonije so mi navdušeno ploskali. Prvič sem občutil, kako je, če si deležen aplavza, in bilo je res nepozabno. Takrat se mi sicer še sanjalo ni, da bom nekoč igralec in da bodo aplavzi postali nekaj povsem vsakdanjega. A kljub temu sem vsakega znova vesel.«