Obiskali smo Mateja Rokavca, ki ga spremljamo v šovu Ljubezen po domače, kjer se mudi na posestvu modrolase Mihaele Krajnc. Saj veste, to je tisti nasmejani Izlačan, ki je spreten pri ročnih opravilih in ki zlasti rad smukne v delavnico, kjer poprime za delovno orodje. Da je temu tako, ni naključje, saj prihaja iz znane lesarske družine, katere mizarska delavnica Rokavec se ponaša s kar 73 - letno tradicijo. A če se je družina mnoga desetletja s srcem posvečala svojemu poslanstvu, se je vse spremenilo tistega usodnega poletja pred dvema letoma, ko se je potok, ki je do leta 1955 gnal dva mlinska kolesa, spremenil v podivjan hudournik in poplavil trud treh generacij …

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ljubezen po domače: Mateja lahko opazite tudi v serijah

Kaj dela Matej Rokavec v humorističnih serijah? Ste ga tudi vi opazili?

»Ta naravna katastrofa nas je v letu 2019 doletela kar trikrat in sicer v obdobju dveh, treh mesecev. Komaj smo se prvikrat pobrali, je spet udarilo in zatem še enkrat. To je res udarilo kot strela iz jasnega, saj do takrat nikoli nismo imeli težav z vodo,« nam pojasni Matej in pokaže album s fotografijami, ki prikazujejo grozljivo pustošenje deročega hudournika, ki z nekoč majhnim potočkom ni napolnil le delavnice, pa z uničujočo silo raztreščil čisto vse, kar so hranili v prostorih. Uničenje je skupaj s poplavljenimi in nedelujočimi stroji terjalo za milijon in pol evrov škode.

»Brez pomoči sorodnikov, sosedov, prijateljev in znancev zagotovo ne bi uspeli urediti prostorov in zagnati strojev, da se je lahko v delavnico znova vrnil lesarski duh. Tedne se je čistilo, odstranjevalo, ni bilo lahko in neskončno smo hvaležni ljudem, ki so priskočili na pomoč,« se spominja Matej in nadaljuje, da pa so jih po naravni katastrofi pustili na cedilu tisti, ki so jim v javnih izjavah vlivali največ upanja.

»Pomoči od Občine in države ni bilo, čeprav so nam veliko obljubljali. Do danes nismo prejeli niti centa, nastala škoda pa je za nas žal prevelik finančni zalogaj. Kot je ocenil pooblaščeni cenilec za strojništvo, je groba cena za obnovitev stroja 350. tisoč evrov. Če hočeš stvar obnoviti, jo je namreč potrebno najprej očistiti, potem pa razmastiti, sestavne dele razstaviti, zamenjati drage ležaje, posušiti motorje, potem pa vse na novo skupaj sestaviti,« razloži oče Ivan in na vprašanje o zavarovanju pojasni, da je bila delavnica zavarovana zgolj proti ognju, za zavarovanje proti vodi/poplavam pa se niso odločili zaradi visokega zneska. »Zavarovanje prostorov bi stalo 3.500 premije na leto, če pa bi zavarovali še vse stroje, pa bi bilo potrebno odšteti 10. tisoč evrov letno.«

Po treh katastrofah so jim ostale le še marljive roke, vztrajen lesarski duh in vera v to, da lahko oživijo dejavnost in popeljejo tradicijo naprej v novo generacijo. »Tako smo se sami podali v borbo za ohranitev lesarske delavnice, katere  temelji stavbe so stari okoli 300 let. Domači garamo od jutra do večera, delavce pa smo morali odpustiti, da bi se vsaj nekoliko postavili na noge,« pove Matej in nam z žarom v očeh hiti pripovedovati, kaj vse nastaja v njihovi delavnici.

»Delamo pretežno iz masivnega lesa. Imamo tudi certifikat slovenske kakovosti. Delovni proces pri nas poteka od hlodovine, do končnega izdelka oz. če se pošalim, iz gozda v domove. Izdelujemo stavbno pohištvo, notranja in vhodna vrata ter energetsko varčna okna iz lesa in alu-lesa. Naš načrt za prihodnost pa je, da se bomo usmerili v linijo lepljenega lesa za ostrešja ter pripravo lepljenega lesa za okna in vrata. Seveda pa bomo stremeli tudi k temu, da bo kakovost izdelkov še naprej tako kakovostna, kot je bila doslej,« zaključi in nam razkaže, kaj vse izdelujejo njegove in očetove roke.

Marljiva družina, ni kaj, zlasti, ker je mizarska delavnica del kmetije, kjer je prav tako potrebno pošteno zavihati rokave.