Neja Zrimšek Žiger je po koncu srednje šole vse presenetila z odločitvijo, da gre študirat na Nizozemsko. Starša sta jo vzgajala v zavedanju, da ni nič nemogoče, in Neja ju je vzela povsem resno. Sprva je bilo težko, vendar se je trmasto in korak za korakom pregrizla čez začetne prepreke, te so jo le okrepile. Samostojno življenje v tujini jo brusi na vseh področjih in je pravi izpit njene zrelosti, pravi.

Z odločitvijo, da si želi študirati v tujini, je seveda iznenadila tudi starše. »Nista me ravno spodbujala pri odločitvi, saj sta se zavedala številnih izzivov, ki me čakajo,« se je navihano nasmehnila, ko smo jo v njenem stanovanju v bližini Haaga zmotili sredi najhujšega izpitnega obdobja, a si je kljub temu prijazno vzela čas za pogovor. »Izpostavila sta številne logistične težave zaradi moje gibalne oviranosti in dejstvo, da bom v tujini potrebovala osebno asistenco,« je razložila. Doma je bila kot v nekakšnem milnem mehurčku, saj so se vsi okoli nje trudili, da ne bi občutila svojega primanjkljaja, zato je po tem, ko se je morala sama znajti v tujini, prvič zares občutila svojo drugačnost. Ugotavljati je začela, pri koliko stvareh zares potrebuje pomoč, in načrtovati reševanje izzivov. Seveda pa bi bilo vse skupaj veliko težje, če ne bi v svoji družini dobila trdnih temeljev, ki so steber za njeno življenje v tujini.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Družina Jezeršek svoj posel seli še v Avstrijo

Novico so potrdili na družbenem omrežju in ob tem razkrili tudi lokacijo!

Nič je ni ustavilo

Po prvem šoku, ko so jima zdravniki povedali, da se je Neja rodila brez rok, sta si njena starša Barbara in Miha hitro opomogla. Oba sta namreč izredno dinamična, optimistična in ju stvari ne spravijo tako hitro iz tira. Nista se kaj veliko spraševala, zakaj se je to zgodilo, saj sta kmalu sprevidela, da je razmišljanje o tem izguba energije in da za to, kar se je zgodilo, gotovo obstaja razlog. »Jaz pravim, da se taki sončki rodijo najboljšim ljudem, ki imajo dovolj moči, da se s tem soočijo in normalno živijo,« nam je takrat dejala Nejina mama. Nejo sta vpeljala v normalno družinsko življenje, ovire so premagovali sproti, zvedava deklica pa je raziskovala in se hitro učila. Nič je ni ustavilo; kar so drugi počeli z rokami, je ona delala z nogicami. Risala je, igrala glasbila, sestavljala lego kocke, skupaj z drugimi družinskimi člani – ima še tri leta mlajšega brata Anžeta – je kartala. Od šestega leta je članica mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z nogami ali usti, ki jih pri nas zastopa založba Unsu. Za njo je že nič koliko razstav, imela pa je tudi nekaj samostojnih tečajev slikanja. Njene slike, mogoče jih je najti tudi na spletu, so polne življenja, navdihujejo jo živali, cvetje, pokrajina. Je pa slikanje tudi njen ventil za sproščanje temnih misli in skrbi.

Vse se bo uredilo

Čeprav je po naravi vesela, optimistična in je rasla v varnem družinskem okolju, obdana z veliko ljubezni in pozornosti, so bila najstniška leta tudi zanjo viharna. Brez pomoči ter podpore vrstnikov, učiteljev in svetovalnih delavcev, ki so bili zelo razumevajoči, bi težje zvozila. Šele v zadnjem letniku srednje šole se je nekako našla. Želela si je študirati psihologijo, a ji ljubljanski študij ni ustrezal, nizozemski program pa ji je bil pisan na kožo. Ideja za študij v tujini jo je tako prevzela, da niti ni tako zelo razmišljala, kaj vse to potegne za seboj, sicer bi si mogoče premislila. Prepustila se je intuiciji, to se ji je preprosto zdel korak, ki ga mora narediti, od tod tudi pogum. Prvo leto so bila zaradi covida predavanja po Zoomu, zato je bila še doma, potem pa se je bilo treba preseliti v Haag. »Naredila sem vse, kar sem morala, in se čustveno nisem preveč vpletala v selitev, zato me spremembe ni bilo pretirano strah. Dopovedovala sem si, da se bo vse nekako uredilo.« Čustveno se ji ni bilo težko odlepiti od družine, težje se je bilo prilagoditi na novo okolje, pravi. Tudi na to, da zaradi svoje gibalne oviranosti žal ne more živeti sama. Čeprav je veliko stvari, ki jih lahko naredi samostojno, potrebuje precej pomoči. Za življenje v tujini je morala najti primerno asistentko. »Logistično to ni najlaže, ker država asistentkam za delo v tujini, kjer je standard višji kot pri nas, primerno ne zviša plače, zato jim moram sama kriti najemnino in potne stroške. Tudi če grem na dopust, moram asistentu sama kriti stroške. Žalostno je, da nam država tega ne olajša. Dobro bi bilo, če bi gibalno oviranim dodelili specifične štipendije, ki bi nam finančno vsaj malenkostno olajšale študij v tujini. Hvala bogu, da imam nekaj prihranjenega, drugače bi bilo to težko. Vseskozi štejem, koliko denarja mi bo še ostalo,« se je kislo nasmehnila. K sreči je skromna in daje vso prednost študiju.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.