Nemara vam je prišlo na uho, da je nekdanji predsednik Borut Pahor napisal knjigo. Ne kakšnega romana, za priročnik gre, namenjen političnim in drugim začetnikom. Čeprav se zdi, da vsebina zlahka pritegne tudi vse ostale, ki ne začenjajo nič na novo. Zakaj to pravimo? Hja, nas je denimo pritegnila pripoved, v kateri opisuje hospitalizacijo iz leta 2011, kot eno najlepših obdobij v svojem življenju. Najbrž se strinjate, da je to presneto žalostno. Zakaj je tako čutil? In to celo v času božičnih praznikov!?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

No, predvsem, ker je imel mir. Nameščen je bil v svoji sobi, gledal je filme in se mastil ob pici, ki mu jo je priskrbel varnostnik. »Obdobje hospitalizacije je bilo in ostaja eno najlepših mojega življenja. Če bi moral izbrati najpomembnejši mesec svojega skoraj šestdesetletnega življenja, bi izbral prav tega. Ko ga je bilo konec in so me veseli obvestili, da se lahko odpravim domov, sem jih prosil, ali lahko ostanem še en dan. Bili so osupli. Niso se namreč zavedali, da so mi ves ta čas nudili človeško prijaznost in varno zavetje, ki ju kot predsednik vlade v času globoke recesije nisem doživel in dobil. Razlika med zunanjim in bolnišničnim svetom ne bi mogla biti večja. Ko so medicinske sestre in tehniki prve dni prihajali v mojo sobo, sem nagonsko zatisnil oči, da ne bi v njihovih zagledal domnevne svete jeze. In ko sem naposled le zbral pogum, sem bil deležen le angelskih nasmehov in iskrene topline, da sem tretji dan od sreče tiho zajokal v blazino.«

Sila zanimivo branje o Pahorjevi knjigi vas čaka TUKAJ.