Na podeželju so bili darovi za Miklavža v preteklosti zelo skromni, predvsem suho sadje in medenjaki, kasneje tudi pomaranče, ki so razen na Primorskem veljale za nekaj posebnega. Bile so drage in jih med letom niso jedli. Otroci, ki čez leto niso bili pridni, pa po izročilu dobijo šibo. Po opozorilu strokovnjakov je šiba v preteklosti pomenila čarodejni pripomoček, posredovala je življenjsko moč, tako da je niti porednemu otroku niso smeli odreči.

Miklavževanja so v večjih mestih postala stalnica decembrskih prireditev, tako denimo v Ljubljani in Mariboru. V Ljubljani se je Miklavž v spremstvu angelov in parkljev v torek popoldne podal po središču mesta in otroke obdaril s sladkarijami.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

V sklopu Miklavževih prireditev so ponekod prižgali tudi praznične luči in postavili Miklavžev sejem. Večina Miklavževih prireditev je sicer na predvečer njegovega godu, različni pohodi, teki in koncerti pa se bodo zvrstili tudi v prihodnjih dneh.

Sveti Miklavž ali sveti Nikolaj je bil škof iz Male Azije, ki je umrl v prvi polovici 4. stoletja. Prihajal je iz premožne družine, pozneje pa naj bi premoženje razdelil med reveže, sam pa se zavezal duhovništvu. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje zaradi njegove dobrodelnosti začeli častiti kot svetnika, sloves dobrodelnega Miklavža pa se je do 12. stoletja razširil po celotnem območju krščanstva.

Običaj miklavževanja se je pojavil šele pozneje in se v 19. stoletju razširil tudi v naše kraje.

V Sloveniji je Miklavž eden bolj prepoznavnih in priljubljenih svetnikov, posvečenih mu je tudi največ cerkva med svetniki (več jih je posvečenih le Mariji), vključno s tremi stolnicami, in sicer v Ljubljani, Murski Soboti in Novem mestu.