Ko prebiramo najnovejšo knjigo Uroša Ahčana Skalpel, se upravičeno lahko vprašamo, ali morda ni zgrešil poklica. »Rad pišem. Pisanje je igra besed in oblikovanje besednih zvez. Na bežigrajski gimnaziji so bili moji spisi pri profesorici Mahnič odlično ocenjeni. Med služenjem vojaškega roka sem v imenu polpismenih nadrejenih pisal ljubezenska pisma in si pridobil naziv slovenski Ivo Andrić. Sledile so otroške in strokovne knjige in Skalpel je le zadnja v vrsti.« Ob naslovu knjige se zdrznemo in nehote pomislimo, da gre za strokovno literaturo. »Sploh ne, to je bil preprosto izliv misli in razmišljanja brez zavor, iskreno, kar mi je ležalo na duši, na prvo žogo, pogovor sam s seboj, katarza,« razloži.

Kritičen 

V knjigi brez dlake na jeziku okrca tako svoje kolege kot oblast. »Živimo v demokratični družbi, sem zrel moški, poročen in imam dve hčeri, za menoj je ogromno truda, dela, odrekanja, trpljenja in sreče. Pred kom naj bi me bilo strah? Nikogar nisem žalil, naštel sem le gola dejstva. Žal sodobna družba temelji na strahu in ustrahovanju in zato smo zašli s poti. Vsi bi morali povedati vse, kar nam leži na duši, in tu ne mislim na komentatorje in sovražni govor na spletu, pač pa na ljudi z obrazi, imeni in priimki. Le tako bi lahko spremenili zdravstvo, šolstvo in posledično celotno družbo. Iskren pogovor je temelj sprememb.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Razočaran je tudi nad svojimi kolegi plastičnimi kirurgi, ki hlepijo za denarjem. »Tu mislim zlasti na mlade specialiste, ki takoj po končanem izpitu odprejo zasebno prakso estetske medicine in jim ni mar za velike izzive in probleme ljudi. Govorim globalno v svetovnem merilu. Na srečo ima Ljubljana dovolj pridnih in nadarjenih plastičnih kirurgov, ki delujejo v UKC Ljubljana in želijo nadaljevati bogato tradicijo ljubljanske oziroma slovenske plastične kirurgije.«

Tekma z boleznijo

Kirurgi naj bi čustva pustiti pred operacijsko dvorano. Pa je to sploh mogoče? »Ko si nadenemo masko, kapo, kirurški plašč in sterilne rokavice, postanemo brezčutni, popolnoma osredotočeni na problem, ki ga želimo kar najbolje rešiti. V operacijski dvorani med posegom ni prostora za čustva, tako je bilo tudi pri Martinu, fantu, ki je zaradi petard ostal brez obeh rok. Pred in po posegu pa so se v meni prebudila čustva. Pravi čustveni vihar, razmišljanje. Na koncu so ostala pozitivna čustva, kajti Martin nas je vse ogromno naučil s svojo zrelostjo, pristopom, celo modrostjo in razmišljanjem, ki ga nisem pričakoval. Je moj navdih tako kot številni drugi pacienti. Vsakemu se lahko zgodi napaka, vsi, ki delamo, se spoprijemamo z njimi, tudi s slabšimi rezultati, zapleti, ki niso nujno plod našega dela. Jezen sem le na kirurge psihopate, ki za denar iznakazijo zdrava telesa in ljudem škodujejo. Vgrajujejo vse mogoče materiale v nenormalnih količinah in neizkušene ali psihično bolne ljudi za denar spreminjajo v spake, ki so nato v družbi izpostavljeni posmehu. Te ljudi je treba ustaviti. Strokovnjaki moramo biti korektorji in svetovalci, ne pa zgolj uresničevalci še tako bizarnih zamisli. Veselim se vedno, ko skupaj z ekipo premagamo bolezen. Kirurgi tekmujemo le z boleznijo in ozdravitev je naša zmaga.«

V knjigi spregovori tudi o svojem zasebnem življenju. »Ko je pred teboj nekdo s hudo boleznijo ali poškodbo, bolečinami in resnim problemom, vse drugo ostane v ozadju. Tudi družina. Probleme in stiske otrok ne opaziš. Moji hčeri sta pogrešali smeh, sproščeno druženje, skupne izlete, pogovore in igro človek, ne jezi se, ki se ne konča že po prvem krogu. To sta izražali v risbicah in sporočilih, ki sem jih prebral, nisem pa jih ponotranjil. Ko te ljubek otroški glas na zadnjem sedežu avta vpraša: 'Oči, zakaj se ti nič več ne smejiš?', je vredno razmisleka.«

Sprostitev

Pred dilemo se je znašel tudi, ko mu je umiral oče, njega pa je v operacijski sobi čakal pacient, ki mu je življenje viselo na nitki. »To je bila resnično bitka za življenje. Rešiti stanje, rešiti življenje. Žal na očetovo zdravje zaradi napredovalne bolezni nisem mogel vplivati. Tudi mama je razumela mojo stisko in naslednje jutro sem jo objel. Najbolj me žalostijo in jezijo zavist, lenoba, laž, strah, to so glavni škodljivci v vrtu življenja. Poleg družine mi pomenijo največ ljudje, s katerimi delam. Kirurgija je timski šport in le skupaj zmoremo doseči najboljše rezultate. Potrebne so predanost, požrtvovalnost in dobra kemija tima. Operacijska dvorana ne sme biti borilna kletka egov.«

Vse več ljudi se odloča za estetske operacije, se zgodi, da kdaj reče tudi ne? »Potreben je natančen pogovor, strokovne razlage o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah njihovih odločitev. Ko človeka zavrneš s strokovnimi argumenti, po začetnem razočaranju prideta hvaležnost in zahvala. Prek vplivnežev se določajo trendi ne le v modi, pač pa tudi v estetski medicini. Ti ne temeljijo na poglobljenem znanju in pravem razvoju, pač pa na marketingu, ki zasleduje le en cilj: dobiček. Mladi ljudje so naivni in ne premorejo kritičnega razmišljanja, sledijo množici. Odločevalci na različnih ravneh si ne želijo dobro izobraženih in kritičnih posameznikov, pač pa plehke sledilce, ki prinašajo položaj ali denar,« pravi. 

Če kdo, potem uspešen kirurg potrebuje odklop in čas, da si nabere novo energijo. »Lošinj je moj otok vitalnosti. Kolo, sprehod, podvodni ribolov, dobra knjiga, koncert na DVD-ju ali dobra glasba prek gramofona, kulinarični užitki ali zgolj spreminjanje barve neba ob sončnem zahodu so povsem dovolj, da napolnijo tako dušo kot srce.«

Uroš se je zavezal medicini, prav tako kot tudi njegova žena, pa tudi hčeri gresta po njunih stopinjah. »Odločili sta se za medicino in fizioterapijo brez vplivanja staršev na njuni odločitvi. Kam ju bo vodila pot, pa je še neznanka. Osebno ju spodbujam pri vseh odločitvah, ki jima prinašajo veselje.«

Vstopili smo v veseli december in prazniki so pred vrati, žal pa tudi sezona petard. »Zelo veliko je tega in prav vse so odveč. Poškodbe mladih rok s pirotehničnimi sredstvi so strašljive in posledice nepredstavljive.«