Dadi Daz se je boril za življenje

Ko zdaj gleda nazaj, pravi, da je vesel, da je živ, in da se počuti, kot da bi se ponovno rodil: » Umrl bi, če me moja Nada ne bi prisilila in me odpeljala v bolnišnico. Sam ne bi šel.« In kaj se je zgodilo? Po nekem dogodku, ki sta ga skupaj obiskala, sta se naslednji dan zjutraj oba zbudila z znaki prehlada, splošno oslabelostjo in bolečinami v mišicah. »Po nekaj dneh se je meni stanje poslabšalo, težko sem začel dihati, hitro sem se zadihal, veliko potil in imel močan glavobol,« pravi glasbenik. Kljub jemanju različnih tablet se mu stanje ni izboljšalo. Prijatelj bioenergetik Zdenko Rakovec mu je zato dobronamerno namignil, da potrebuje zdravnika in verjetno antibiotik. »Poklical sem še enega prijatelja in on mi je zaradi glavobola svetoval obisk v urgentni nevrološki ambulanti. V ambulanti me je pogledal zdravnik, sicer prijatelj iz mladosti, nekdanji sosed iz bloka Luka Notar, ki je posumil na gripo in komplikacijo s pljučnico. Opravili so mi rentgen pljuč, odvzeli bris za okužbo z gripo, ki je okužbo potrdil, ter me poslali na pregled v urgentno infektološko ambulanto, saj je klinična slika govorila za obojestransko pljučnico. To so potrdili na infekcijski kliniki, tam so opravili še dodatne preiskave.« Dadi je bil več kot deset dni hospitaliziran, v tem času je moral prejemati tudi dodatek kisika, da je lažje dihal. Preiskave so nato pokazale, da je povzročitelj pljučnice bakterija Streptococcus pneumoniae. Prvič v življenju je bil tako resno bolan, še zlasti pa mu je strah v kosti pognalo dejstvo, da je pred tremi leti njegova takrat 54-letna sestra Nina v času najhujše pandemije covida-19 izgubila bitko za življenje: »Na začetku, ko še niso imeli rezultatov, za katero bakterijo gre, so mi dali neki antibiotik, ki je povzročil težave s sluhom, šele nato so ga zamenjali za ustreznejšega.« Dadi zdaj že okreva doma: »Opustil sem kajenje, žal mi je za vsak cigaretni dim, ki sem ga naredil. Ko si enkrat na taki preizkušnji, se res dobro zamisliš. Skušam živeti tudi bolj zdravo, zdaj predvsem hodim. Naredim po dva kilometra na dan in vsak dan mi gre bolje. Tudi glas se mi je izboljšal.« Vsem, ki so skrbeli zanj, je zelo hvaležen, še zlasti pa je hvaležen vsem glasbenim prijateljem, med drugimi Vladu Pilji, Gregorju Samarju, Matjažu Zupanu, Gregorju Mešetu, Sergeju Pobegajlu, Stenu Vrbeku, Janku Orešiču in Alešu Čadežu, ki so ga klicali in mu izražali dobre želje med prebolevanjem bolezni.