Ko je zamisli, da bi s hčerko zaživeli v Grčiji, sledilo povabilo na prosto delovno mesto v Atenah, so sanje pričele dobivati vse bolj jasne obrise. Dogodki so se zvrstili hitro, kot bi na veliki leseni plošči zlagali sestavljanko in se čudili nad podobo, ki je nastajala pod njunimi prsti. Sabinina nova služba je bila vstopnica za novo prihodnost in to je bilo poleg pustolovskega duha vse, kar sta tisti trenutek imeli v rokah. Ne, mati in hči nista vedeli, kako bosta izpeljali svoj načrt, jezika dežele, v katero sta se podali, nista poznali in na bančnem računu nista imeli številk, zaradi katerih bi bila njuna odločitev vsaj nekoliko lažja. A če bi razmišljali o vseh ovirah, zagotovo nikoli ne bi okusili, kaj ju čaka tam zunaj. Življenje polno sonca, tekanje po plaži, puščanje sledi v pesku in kopanje v smaragdni laguni. Seveda, bili sta drzni, pot do cilja pa polna težkih preizkušenj, a hoja po črepinjah ju je predvsem okrepila in nagradila z neprecenljivim širjenjem obzorij.

Kakšno je bilo vajino življenje v Sloveniji? Sta bili srečni?

Sabina: Lahko rečem, da je bilo najino življenje v Sloveniji lepo. Imeli sva svoj dom in svoj mir, v katerem sva lahko ustvarjali. Jaz sem se zadnja leta posvečala vodenju svojega podjetja Hamsa, hčerka pa šoli in dejavnostim. Pri delu, ki sem ga opravljala, sem bila lahko zelo ustvarjalna in izpopolnjena, Ramani pa je tudi poleg šolskih obveznosti razvijala svoje potenciale kot aktivna plesalka, violinistka in pevka. Vsak prosti čas sva posvetili športu, naravi in ustvarjanju. Lepo nama je bilo. Ampak sreča je relativna, danes si lahko srečen, spet jutri v enakih okoliščinah pa ne. Življenje je namreč valovanje vseh nians in vzpostavljanje ravnovesja znotraj tega.

Kljub lepemu življenju sta torej nekaj pogrešali. Po čem sta hrepeneli?

Sabina: Ja, predvsem jaz sem bolj nemirnega duha in sem vedno iskala nekaj novega, neznanega, nekaj, kjer lahko sebe še drugače spoznam in se razvijam. Vse od mladosti nosim v sebi željo po potovanjih in tega je bilo v mojem življenju kar veliko. Slovenija je izjemna, a mene je ves čas vleklo drugam. Ta iskra je nenehno tlela v meni in mi ni dala miru. Pred selitvijo se je ta misel zelo glasno pojavljala. Klic je bil čedalje glasnejši, naznanjal je prihajajočo spremembo.

Ko sta se z Ramani leta 2021 odpravili na poletni dopust na Kreto, si kljub hrepenenju nista predstavljali, da bo čez nekaj mesecev Grčija postala vajin dom. Kdaj in kako je v vaju vzklila želja, da uresničita idejo, ki se je takole na prvi pogled zdela skorajda fantazijska?

Sabina: V Grčiji sem bila kot najstnica dvakrat, zatem pa nikoli več nisem razmišljala o potovanju na kakšno izmed grških destinacij. Ko sem tisto leto brala knjigo o ljubezni, ki se je dogajala na Kreti, v minojski dobi, se je v meni nekaj prebudilo. Brez razmišljanja sem se odločila za počitnice na Kreti in res je, tedaj se mi niti sanjalo ni, da je to začetek najine nove poti. Dvotedensko dopustovanje se je prevesilo v skoraj tri mesece. Kreta naju je popolnoma navdušila, dnevi so bili resnično bogati z doživetji. Počutili sva se, kot da sva doma, v nekem trenutku me je prevzela slutnja, da bova ostali tam. Bilo je res fantazijsko in zdi se, kot da bi pred tem napisala scenarij za vse, kar je sledilo. No, saj nekje globoko v sebi sem verjetno ga. (smeh) Vse se je zložilo in priložnosti so naredile premik, ki sva ga prepoznali in mu sledili.

Kako se spominjata obdobja, ko sta se za kratek čas vrnili v Slovenijo, zaključili poglavje v domovini in se preselili v Grčijo?

Sabina: Vse to se je odvilo v manj kot desetih dneh. V tem času sva spakirali celo stanovanje, uredili vse dokumente, obiskali bližnje in že sva bili na poti v Grčijo. Ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da niti nisem imela časa razmišljati ali dvomiti, ali je to prava pot ali ne, preprosto je padla odločitev in vdano sem ji sledila.

Ramani: Res je bilo zelo stresno spakirati vse v tako kratkem času. Tvegali sva najino varno življenje in se brez oklevanj podali v svet.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Za ta velik korak sta najbrž potrebovali veliko poguma?

Sabina: Ko se danes ozrem nazaj, lahko nedvomno potrdim, da je bilo potrebno veliko poguma. Vse, kar nama je bilo domače in znano, sva pustili za seboj in se odprli za novo, nepoznano. Pa vendar, kaj ni za vse spremembe v življenju potreben ravno pogum in neomajna vera? Če bi razmišljala, kaj vse gre lahko narobe, ne bi nikoli sprejela odločitve in se z otrokom podala na takšno pot.

Ramani: Da, res je. Potrebovali sva ogromno poguma. Še največ poguma pa je bilo potrebnega, ker sem šla v novo šolo, kjer nihče ni govoril jezikov, ki sem jih znala jaz.

Pa je bila selitev življenja v Grčijo težja, kot sta mislili? Kaj bi uvrstili med največji izziv?

Sabina: Sama sprememba lokacije je bila kar enostavna. Večji izziv je bilo najti primerno šolo za Ramani in pa nastanitev, torej novi dom. Atene so namreč milijonsko mesto in popolnoma drugačno kot Ljubljana. Naselij je nešteto, okoliščine so po nekje veliko bolj surove, kot v naši deželi. Pa tudi takrat sem imela nevidne pomočnike, ki so me tiho vodili in mi kazali pot, jaz sem jo le morala prepoznati. In tako sva našli dom na eni zmed najlepših lokacij v Atenski rivieri, za katero prej še nikoli nisem slišala. Je pa bil kar velik izziv ureditev vse potrebne birokracije, vendar sva uspeli.

Ramani: Da, bilo je zelo težko. Zame je bilo najtežje zbrati pogum za prvi šolski dan. Še danes se dobro spomnim prvega dne v petem razredu grške osnovne šole. Ko je zjutraj glasno zazvonil šolski zvonec, je hkrati napočil čas, da se spopadem z neznanimi ljudmi, s katerimi bom preživljala nadaljnja šolska leta.

Čeprav je Ramanina vključitev v grško osnovno šolo sprva porajala strah, kako se bo deklica znašla pri osvajanju šolske snovi in kako se bo vključila med vrstnike, ki govorijo njej tuji jezik, pa je kmalu pričela izstopati na različnih področjih. S čim vse vas je presenetila?

Na začetku je bil to za Ramani kar velik in zahteven korak. Največja ovira je bil seveda jezik, vendar sem ji popolnoma zaupala in močno verjela vanjo, saj je pokazala izjemno voljo in željo po osvojitvi jezika. Kmalu je presegla pričakovanja, zastavljeni cilji so ji namreč več kot uspeli, hkrati je v novem okolju spletla prijateljstva in sunkovito osebnostno zrasla. Odvilo se je tako, kot se nemara ne bi niti v pravljici, vesela pa sem bila tudi tega, da so jo vrstniki tako lepo sprejeli medse. No, pa saj, le kako je ne bi, ko pa ima tako zelo mehko in prijazno srce …

Skrbi pa vama seveda ni povzročala le šola. Zlasti v prvem letu življenja v tujini sta morali pogosto stisniti zobe. Kakšna je bila nagrada - kakšno življenje sta si ustvarili v obmorskem mestecu Saronida?

Izzivov je bilo veliko. Kar naenkrat sva bili v mestu, kjer nikogar nisva poznali, kjer ti nihče ne priskoči na pomoč, kjer ni prijateljev in kjer si za vse sam. Pa ravno to naju je še bolj utrdilo, povezalo in naju naredilo še bolj odgovorni za lastno življenje. Zaradi tega lahko rečem, da je največja nagrada najin odnos, ki sva ga spletli tekom teh preizkušenj. Seveda pa ne moremo mimo obilja sonca, morja in svežega zraka. Vse to okušava z domačega praga. Darilo za najin pogum je raj v katerem živiva.

Kljub rajskemu okolju, pa grenak priokus pušča obisk trgovin in lokalov. Kdo si sploh lahko privošči lagodno življenje in kako živijo povprečni Grki?

Sabina: Že kar se tiče osnovnih dobrin so cene tu resnično zelo visoke in mnogo višje kot v Sloveniji. Liter in pol mleka denimo stane 3,5 evra. Obisk lokala ni nekaj mimobežnega, vsakdanjega, za skodelico kave je namreč potrebno odšteti skoraj pet evrov. Rekla bi, da večina ljudi živi podpovprečno življenje, medtem ko je peščica izjemno bogata. Ta del družbe se močno razlikuje od ostalih. Izstopajo po luksuznem videzu in bahaškem vedenju.

Ramani: Stvari so grozno drage in manj dostopne povprečnim ljudem. Velikokrat vidim tudi tiste, ki so zelo premožni, ampak to ne opravičuje njihovega trdega in zadržanega srca.

Kako je z navezovanjem stikov in ustvarjanjem družabnega življenja? So Grki tako družaben in ekstrovertiran narod, kot ga poznamo iz filma Obilna grška poroka ali imata povsem drugačne izkušnje?

Sabina: Kot sem lahko opazila, so domačini na Kreti veliko bolj odprti, medtem ko so tu, kjer živiva, bolj zaprte narave in neznancev ne spustijo zlahka v svoj krog. Še posebej težko je, če si tujec, ki še ni osvojil njihovega jezika. Včasih se zdi, kot da bi se bali drugačnega, tujega. Sama osebno s tem nimam težav, v bistvu mi zelo paše obdržati in hraniti svojo intimo. V svojem življenju imam ozek krog ljudi in to je dovolj.

Ramani: Družabno življenje tukaj me je presenetilo, ni namreč takšno, kot sem si ga predstavljala, saj je povsem drugačno kot na Kreti, kjer sva preživeli najine dolge počitnice. Ljudje tukaj so bolj zadržani kot v Sloveniji in potrebujejo veliko časa, da se te navadijo in te sprejmejo v njihov krog.

Lansko poletje sta doživeli izkušnjo s požarom, ki je pustošil po Atenah in obmorskih mestih. Zaradi dima sta morali zapustiti dom, skupaj s prebivalci sta bili evakuirani. Kako se spominjata bega na varno in kakšno je bilo vajino okolje ob vrnitvi?

Sabina: Res je, zgodilo se je julija 2023. Goreti je začelo približno 30 kilometrov stran od najinega doma, vendar je ogenj zelo hitro dosegel tudi naše okolje. Zaradi morebitne nevarnosti in dima je bila potrebna evakuacija celotnega mesta, pa tudi ostalih mest v bližini. Vse skupaj se je zgodilo tako hitro, da sem zgrabila samo dokumente in plačilne kartice. Kljub izrednim razmeram sem ostala dokaj mirna. Je pa Ramani te trenutke doživela precej bolj dramatično - ker je še otrok, je namreč bolj navezana na stvari, ki jih je morala pustiti v sobi. Ker so bila tudi bližnja obmorska mesteca v dimu, sva se tako zatekli v Atene in se na srečo po treh dneh vrnili nazaj domov. Ogenj hiše v kateri živiva ni dosegel, je pa opustošil bližnja področja z nasadi oliv.

Ramani: Zame je bil to kar močan šok, še posebej, ker se je odvilo tako zelo hitro. Najtežje mi je bilo, ko je na mojem telefonu nenadoma začelo tuliti opozorilo o evakuaciji. Spomnim se, da sem samo stala sredi svoje sobe in gledala vse stvari, ki sem jih morala pustiti za seboj brez upanja, da jih bom še kdaj videla.

Sta pa nedavno vseeno zapustili prvotno nastanitev in se preselili na drugo lokacijo – kako sta zadovoljni?

Sabina: V bistvu sva ostali v istem mestecu, tako da se nisva preselili v čisto novo okolje. Je pa res, da je bila selitev nepričakovana in zaradi precej tega stresna. Lastnik se je namreč odločil, da bo stanovanje oddajal v turistični najem. Tudi temu premiku sem zaupala in tiho vedela, da je to za najino najvišje dobro in res je bilo tako. V novem domu se obe veliko bolje počutiva, pa tudi morje imava še bliže kot prej.

Ramani: Seliti se dvakrat v dveh letih seveda ni najlažje, mi je pa nova destinacija veliko bolj všeč, kot prejšnja.

Ramani sedaj obiskuje gimnazijo, čeprav šteje komaj 12 let. Razvrstitev šolskega sistema je tam precej drugačna, kajne? Kako ji gre?

Tako je. Ramani bi sedaj v Sloveniji obiskovala 7. razred, tu pa hodi v 1. razred gimnazije. Njihova osnovna šola namreč zajema šest razredov, potem sledijo tri leta gimnazije, šele zatem je na vrsti srednja šola. Po končanem prvem delu izobraževanja sva izbrali manjšo šolo, s približno 75 učenci, saj je vse dosti bolj domače in varneje. Je pa zahtevnost v gimnaziji precej višja od osnovne šole, ker je učna snov zelo razširjena. Šolanje na gimnaziji namreč zajema mnogo dodatnih klasičnih predmetov, te pa potem dopolnjujejo še predmeti literature, starogrščine in Odiseje. K sreči je Ramani zelo uspešna učenka, celo učitelji ne morejo verjeti, da je uspela v tako kratkem času osvojiti Grški jezik. Pri tem ni potrebovala dodatnih učnih ur, šolskega dela se loteva samostojno in je resnično izjemen primer, kaj vse je mogoče doseči s trudom in močno voljo.

Sanje o življenju v tujini sta si že izpolnili – kaj bi si še želela uresničiti, da bi lahko rekla, da živita sanjsko življenje?

Lahko rečem, da sva sedaj mirni, je pa res, da so sanje vedno prisotne, nenazadnje je to naše gorivo za naprej. Glede na to, česa sva deležni tu, sva lahko samo hvaležni za vse kar že imava. Obe se prepuščava in zgolj slediva notranjemu klicu.

Dvakrat na leto prideta na obisk v Slovenijo, tudi decembrske praznike sta preživeli pri vaših starših. Se je lepo prepustiti maminim skrbnim rokam? Najbrž je kontrast precej velik, glede na to, da je v Grčiji vse na vaših ramenih?

Sabina: V Sloveniji imam svoja starša in to je edini razlog, da prihajava. Lepo je seveda, nenazadnje je to domače okolje, kjer lahko vse spustiš, zaupaš, da je vse o.k. in da je za vse poskrbljeno. No, vsaj jaz se tako počutim, ko obiščeva mamo in očeta. Tudi Ramani ju naravnost obožuje in je zelo povezana z obema, tako da je to tudi zanjo pravo razvajanje.

Ramani: Da, prihajati v Slovenijo k mojim starim staršem je veliki odmor, še posebej, ker imam v Grčiji ogromno domače naloge in učenja.

Obe še vedno privlačijo tuje dežele. Se z Ramani kdaj pogovarjata o prihodnosti in o tem, kje želita ustvarjati svojo življenjsko pot? Kaj občutita ob misli, da bi se vrnili v Slovenijo?

Trenutno ne razmišljam o nobeni drugi destinaciji ali morebitni selitvi, kljub temu, da me ogromno dežel privlači. Obe sva vložili toliko truda, še posebej Ramani glede jezika in šole, da sedaj ne bi bilo smiselno vse to pustiti za seboj. Ne še. Kot vedno pravim, sledim notranjemu klicu, in ko bo ta postal tako glasen, se bo pojavila tudi nova pot. Ko pomisliva na Slovenijo, so edini klic stari starši in njihova bližina. To je vse.

Kaj pa Ramani, kje mislite, da bo razprla krila?

Ramani je v svojem dojemanju tako večplastna, da bi težko predvidela njeno prihodnost. Čeprav ji dom veliko pomeni, obožuje svet, drugačnost in raznolikost. Tekoče govori tri jezike in se že uči novih tujih jezikov. Sanja o Londonu, Tokiu in New Yorku. Sama jo bom podprla pri vsem, za kar se bo odločila. Nekaj pa vem, kamorkoli jo bo ponesla pot, ljubezen do sebe bo gojila povsod. In to je najbolj pomembno.