Vabljeni k branju iskrenega intervjuja, v katerem je pokojna Anita Ogulin delila svoje občutke ...

Trenutno ste v bolnišnici. Ali gre za krajši postanek, kako ste?

Verjamem, da bo to le še en daljši postanek in bom lahko nadaljevala svoje poslanstvo. Moja želja, da se vrnem k sodelavcem, k ustvarjanju programov in na teren k družinam, je še zelo močno prisotna.

Nazadnje sva se pogovarjali pred skoraj dvema letoma, ko ste zboleli za kronično levkemijo in mnogoceličnim limfom B. Zdravnica, ki vam je sporočila diagnozo, vam je rekla, da se boste morali zdaj posvečati reševanju sebe. Kako vam to uspeva?

Res je bilo na začetku silno težko. Spraševala sem se, kako po vseh teh letih življenja opustiti vse klice na pomoč, pogovore, terenske obiske, konkretne akcije, številne dejavnosti ... Pustiti telefon v kotu in se odmakniti od vsakdana, ki mi je dolga leta polnil dneve in tudi noči. Nato me je prešinilo, da če se želim še naprej boriti z boleznijo, jo moram sprejeti, morava se nekako sporazumeti, drugače ne bo šlo. Veliko sem bila v bolnišnici, prosti čas sem začela preživljati s svojimi najdražjimi, se sprehajati ob svoji najljubši reki Savi, predvsem sem poskušala biti čim več v gospodinjstvu in v naravi. Seveda medtem nikoli nisem povsem opustila pomoči, vendar je potekala bolj ali manj na daljavo.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Nejc: Ostajajo tisti, ki želijo denar

Shujševalni šov je zapustil Nejc, ki se domov vrača lažji za 35 kilogramov. Od priložnosti se je poslovil tudi zaradi slabih odnosov.

Potem ste se vrnili?

Ko sem nepredstavljivo hvaležna ugotovila, da mi je izjemna pomoč strokovnega medicinskega osebja Onkološkega inštituta in drugih pomagala do regresije bolezni, sem se znova podala v zgodbe našega vsakdana, ki so potrebovale vse nas na ZPM Ljubljana Moste-Polje. Zelo moram pohvaliti prav vse čudovite strokovne sodelavce in tudi prostovoljce, prek katerih živi moje poslanstvo. Tudi med mojo odsotnostjo veje tako globoko zaupanje, spoštovanje in zavedanje, da bodo moji in naši strokovni sodelavci ter prostovoljci poskrbeli za vse, ki potrebujejo pomoč. Vem, da bodo v želji po biti še bolj učinkoviti širili in poglabljali izjemne programe celostne podpore in pomoči otrokom, mladim in družinam ter drugim najranljivejšim in s tem ohranjali prizadevanja, s katerimi smo desetletja na tisoče najranljivejšim naše družbe omogočali doseganje ciljev, dostojno življenje in vračanje družbi.

Kako danes gledate na svojo bolezen? Omenili ste, da vam uspeva stanje sprejemati ...

Brez sprejemanja je človek kot mlin brez vetra. Dokončno sem sprejela svoje zdravstveno stanje, ne razmišljam več o tem, zakaj se mi je to zgodilo, ne čutim, da se mi dogaja krivica. Hvaležna sem za vsak trenutek svojega življenja, ponosna sem na svojo družino – otroka, zeta in čudovita vnuka. Hvaležna sem, da sem svoje življenje živela polno, da sem uresničevala svoje poslanstvo, da sem imela priložnost spoznati toliko čudovitih ljudi in da se moja ljubezen do ljudi vrača z ljubeznijo in spodbudami, ki mi pomagajo v boju za življenje. Na svojo bolezen poskušam gledati tudi kot na sopotnico, ki mi je prinesla veliko novih uvidov in spoznanj.

Torej zdaj tudi vi prejemate podporo in toplino, kot ju že vse življenje dajete drugim?

Od postavitve diagnoze čutim toliko podpore najbližjih, prijateljev, sodelavcev, znancev in tudi ljudi, s katerimi sem se le bežno poznala ali pa so v času moje bolezni stopili z menoj v stik. Težko je opisati občutke vznesenosti, ko ti prijateljica Jana, Ninna, Nina, Alenka, Milena, pa Cvetka, Zinka in Helena in Tanja … toliko jih je, da bi lahko napolnila celo stran, stoji ob strani. Prav vsak dan mi kdo piše, me kliče in podpira, prinaša optimizem, tudi sok rdeče pese … Res nimam besed zahvale in včasih imam občutek, da potujem na oblačku sreče dobrih ljudi.

Manca Košir je v intervjuju pred nekaj leti dejala: »Nisem bila v vojni z rakom, nisem se borila proti njemu, ampak sem bolezen sprejemala, živela z njo in slavila dejstvo, da sem živa in zdrava. Kajti kaj je zdravje? Gotovo zdravje ni odsotnost bolezni! Zdrav je človek, ki radostno, ustvarjalno živi, se veseli samega sebe in drugih ljudi, je odgovoren za svoje življenje in odnose. Predvsem pa ga ni panično strah smrti.« Bi se strinjali z njo?

Z drago Manco Košir, ki sem jo in jo bom vselej imela rada in spoštovala, sva se večkrat pogovarjali, si tudi dopisovali. Spoštovala sem njen odnos do bolezni, in ker je zbolela pred menoj, sem ponotranjila njena utrinjanja lastnega počutja. Bilo mi je lažje in, ja, obe sva živeli polno v času, ko nama je bilo to dano. Razlikovali sva se le v tem, da se sama otepam misli na smrt. Hočem še živeti. Pomagala sem reševati življenja in nikakor še nisem spravljena sama s seboj, da bom morala oditi s te moje enodejanke življenja. Še ni povsem uresničena. Čeprav se zavedam, da je to moj zadnji boj. Preprosto zame še ni predaje. So pa tako zelo dragocena sporočila naše drage Mance – o minljivosti življenja, o spravi s samim seboj, o času odhoda, ki bi ga vsi morali sprejeti kot danost in milost in hvaležnost.

Če se ozrete nazaj, bi v svojem življenju naredili kaj drugače, kot ste?

Bi, seveda, marsikaj storila tudi drugače. Toda bom praktična. Prav vse, kar mi je bilo dano ali čemur sem sledila, sem naredila z največjo mero odgovornosti, zagnanosti in veselja. Odkar se zavedam sveta, sem razumela, da ima moje življenje neki višji namen, ki sem ga tudi uresničevala. Nikoli v življenju nisem nikogar zavestno užalila, škodovala, mu naredila krivico. Zato zares ničesar v svojem življenju ne obžalujem, čeprav je bilo veliko žalostnih in neprijetnih situacij, zaradi katerih sem postala oseba, kakršna sem. Življenje me je tudi božalo in ljubilo, dalo mi je dva čudovita otroka, dobrega moža, nepredstavljivo vsestranska srčna vnuka in veliko ljubečih in sočutnih ljudi, brez katerih Zveza Anita Ogulin in ZPM ne bi obstajala. Želim si le, da bi se vsi mi zavedali, da smo tako močni kot najšibkejši člen v naši družbi, in da so tako zelo pomembne vrednote, ki jih živimo in delimo z drugimi. Da ima prav vsak od nas neko vlogo, ki mu jo je naložilo življenje, in jo je treba pošteno, korektno, spoštljivo, odgovorno, sočutno in ljubeče tudi uresničevati in uresničiti. Kajti – življenje ni le sveto – je lepo!