"Ne vem. Ljudje smo si različni. Jaz imam rad zgodbe ljudi, rad poslušam, kaj doživljajo. Rad jih nasmejem. Duhovniški poklic mi omogoča, da spremljam vse generacije, od otrok do najstarejših. Z vsemi sem lahko povezan, vsem nekaj dajem, kakor tudi vsi meni nekaj dajejo. Od njih se učim, spoznavam življenje, rastem, pridobivam izkušnje, modrost, vpoglede. Lepo mi je, ko začutim, da sem nekomu res lahko pomagal ali mu na svoj način nekaj doprinesel. Že samo to, da človeka poslušaš, ga lahko tako pomiri, da se zjoče. Nisem psiholog, tukaj sem kot duhovnik, neki »foter« v tem kraju, ki ljudem poskuša stati ob strani. Ne uspe mi vedno, ker dela je veliko in tudi vse več ga je, ker je duhovnikov čedalje manj, se pa trudim, kolikor se le da," je za revijo obrazi povedal Martin Golob.