Ekaterina Vedenejeva prihaja iz sibirskega mesta Irkustk, znanega po prekrasni arhitekturi in hudih zimah, ki ga z Moskvo in Mongolijo povezuje slovita Transsibirska železnica. Šport ji je bil položen v zibelko, saj je bila njena mama Julija gimnastičarka, oče Oleg pa judoist. Ekaterina je v Parizu drugič nastopila za Slovenijo na olimpijskih igrah in dosegla odlično šesto mesto.

»Pri štirih letih sta me starša odpeljala na trening v plesno dvorano. Po enem mesecu sem jima zabrusila, da mi tam ni všeč. Zato me je mama odpeljala še v gimnastično in tudi tam sem sprva močno vihala nos. Nič ni pomagalo. Skoraj eno leto me je vozila tja, jaz pa sem jokala. Nismo imeli posebne dvorane, razmere za trening so bile ubijalske – pozimi je bilo zunaj minus 35 stopinj Celzija, a kljub ogrevanju smo punčke notri trenirale v volnenih nogavicah in rokavicah. To je bilo za majhne otroke zelo težko, vendar je bila mama neomajna,« se spominja Ekaterina, ki je pri devetih ali desetih letih ugotovila, da je gimnastika nekaj lepega, in resno poprijela za delo. Uspehi so prišli hitro. »Zelo sem hvaležna svoji mami, da kljub mojemu upiranju ni obupala. Zdaj je gimnastika moja ljubezen in življenjsko poslanstvo.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Bodo od zdaj naprej počitnice cenejše?

Sanjske počitnice na dosegu roke. Kako novi zakon olajša iskanje najboljših ponudb?

Gimnastika je težak šport

»Bilo je težko in boleče. A imela sem srečo, da sem delala z osebno trenerko in programsko direktorico Natalijo Fursovo, ki je trenirala tudi izvrstno gimnastičarko in sedemkratno svetovno prvakinjo Oksano Kostino. Mami in očetu sem zelo hvaležna, da sta jo prepričala, da me je tako mlado vzela pod svoje okrilje,« pravi Ekaterina. Gimnastika je zelo zahteven šport, ki terja fizično moč in psihično vzdržljivost. In dolga leta napornih treningov. Za povrh zahteva visok finančni vložek, pa naj gre za izbor glasbe, program za nastop ali izdelavo dresov.

Dres je na gosto posut s kamenčki Swarovski in zato stane tudi več kot tisoč evrov. Pa tudi gimnastični pripomočki niso poceni. In radi se zlomijo. »Mama me je že kot otroka naučila, kako si sama uredim pričesko in se naličim. Tudi to je zelo pomembno. Urejeni lasje in diskreten make up so del nastopa. Povprečno potrebujem dve uri in pol, da se uredim za nastop,« razlaga Ekaterina, ki ima v svoji omari kar nekaj pregrešno lepih dresov. Na koncu sezone jih proda, a žal le za pol toliko, kolikor je odštela zanje. Denar nameni za izdelavo novih.

Pomembna je tudi sreča

»Imela sem srečo, da sem pri štirinajstih letih dobila trenerko Eleno Drozanovo, s katero sodelujeva še zdaj. Z njo so moji rezultati poleteli v višave! Seveda pa za trening potrebujem tudi veliko svetlo dvorano, profesionalno podlago, visok strop. Pa medicinsko podporo. Vse to sem dobila v Sloveniji – v nasprotju z Irkutskom, kjer smo imeli majhno dvorano brez ustrezne podlage in z nizkimi stropom. Naučila sem se premagati težave, kajti če lahko dobro treniraš v slabih razmerah, boš v dobrih zagotovo uspel,« je prepričana športnica.

Ta je Slovenijo velikokrat obiskala med mednarodnimi turnejami, ko je še trenirala in tekmovala za Rusijo. Očitno je usoda ho - tela, da ju je s trenerko leta 2017 sodnik Dragan Terzić iz Srbije predstavil Mojci Rode, ki je iskala trenerja za svoj klub. Tako sta pristali v Sloveniji, kjer so poleg trenerja iskali gimnastičarko, podobno Ekaterini. Pol leta je trajalo, da je dobila državljanstvo, čez nekaj časa je uredila še vse športne registracije. Avgusta 2018 je v ruskem Kazanu lahko prvič tekmovala za Slovenijo.