»Eh, moji babici sta živeli skoraj sto let, in če mi ne pade 'cegu' na glavo, sem šele dobro na polovici, zato ta šestdesetica ni prav nič dramatična. Sem v boljši formi kot pred dvajsetimi leti in se s temi številkami čisto nič ne ukvarjam,« pravi Marta Zore, ki prekipeva od energije, marsikdo pa ji zavida tudi vitko postavo. »Moje telo je moje orodje, in ko skrbim zanj, mi tudi glava bistveno bolje deluje. Zato si vsak dan vzamem eno uro za intenzivno telovadbo. Vaje za moč delam trikrat na teden v fitnesu, štiri dni na teden pa doma, za kardio pa vsak dan pretečem od šest do osem nadstropij v bloku, kjer živim, in sem potem kot prepotena rožica. Pazim tudi na prehrano. Že petdeset let ne jem mesa, jem pa ribe in jajca. Moji prijatelji so zelo navdušeni, da s svojim načinom prehrane ne težim drugim.«

Od mladih nog prepevala

Marta počne ogromno stvari, poleg vsega pa se vsa ta leta razdaja tudi kot mama. »Usklajevanje kariere z materinstvom je zame nedvomno najtežji projekt. S sinom od njegovega prvega leta starosti živiva sama. Nikogar ni bilo, ki bi namesto mene skuhal, pospravil, vozil otroka na dejavnosti, pomagal pri nešteto opravilih. Ko je bil star dve leti, sem začela z večletnim ustvarjanjem in snemanjem sedmih velikih projektov za otroke, ki sem jih poimenovala Zvončki. Sin je bil z menoj v studiu, od koder sem se vračala ob enih ponoči. Na rami sem nosila spečega otroka, v drugi roki vrečko s hrano, na hrbtu pa saksofon. A ker me oboje, tako materinstvo kot kariera, neznansko osrečuje, se pač odrečeš stvarem, ki niso tako nujne, kot so denimo umetni nohti, čvekanje v tri dni in podobno. Vsaka minuta mojega časa je odmerjena, sito, skozi katero spuščaš ljudi, opravila, dogodke, pa postane zelo gosto.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Nad glasbo se je navdušila že zelo zgodaj. »Že ko sem bila stara dve leti, sem vsak dan ob dveh prepevala pred tovarno, kjer smo živeli. Ljudje so takrat hodili iz službe, in kot pravijo, sem vedno želela stati na pručki. Staršem sem velikokrat pobegnila tudi v pisarne, kjer sem prepevala delavkam za pisalnimi stroji, ki so me nagradile z bomboni in drobižem. To petje je takrat snemal moj oče, ki je bil odličen pevec in kitarist. Ko sem bila pri petnajstih letih sprejeta na srednjo glasbeno šolo in je bil moj glavni predmet solopetje, se mi je zdelo, da vstopam v nebesa. Glasbena pot nikoli ni bila dilema, povsem jasno mi je bilo, da je to tisto pravo. A začetki niso bili lahki, in če bi se danes dogajale take stvari, bi vsi skočili v zrak. Bilo je veliko slabih izkušenj in nadlegovanja, a takrat se je to zdelo nekaj normalnega. Na vsej tej poti sem se morala sama boriti z vsemi mogočimi bebci. Pri dvajsetih sem že prepevala v operi, ob koncih tedna pa z bendom. Tri leta pozneje sem z bendom odšla v tujino, kjer smo več let igrali vsak dan po osem do deset ur.«

Glasba je nekaj čarobnega, a na vsakega človeka vpliva na svoj način. »Različne zvrsti glasbe name vplivajo drugače, zato nikdar ne poslušam naključnih radijskih postaj. Za vsa razpoloženja imam pripravljen nabor glasbe. Ta je širok, le na slovenskih veselicah me boste težko našli,« pravi.

O ljubezni in prijateljih

»Z vrstnikom glasbenikom sva se zaljubila v prvem letniku srednje šole in ljubezen ohranila 18 let. A človek dozori, se spremeni, in ko začuti, da ne more biti v zvezi, odide. Življenje je kratko in paziti moraš, s kom zapravljaš svoje dneve. Seveda so konci žalostni in te tudi utrudijo. Pri premagovanju takih neprijetnih trenutkov je pomembno, da imaš dejavnosti, ki te izpopolnjujejo in osrečujejo. Moraš imeti konjičke, v katerih res uživaš, in prijateljico, ki ji lahko dneve, tedne in mesece težiš ter ji razlagaš svoje muke.«

Obstajata dve vrsti žensk, take, ki so samostojne in samozadostne, in take, ki so brez moških nesamozavestne in čutijo to samskost kot nekakšen poraz. Med katere spada Marta? »Poraz je, ko ljudje vztrajajo skupaj zaradi mnenja okolice, premoženja, kreditov … Preveč takih nesrečnih duš vidim okoli sebe. Mnoge ženske bi, če bi bile finančno neodvisne, odšle po svoje. Biti samostojna in samozadostna ni poraz, temveč zmaga. Takšna zmaga, o kateri so ženske še pred kratkim le sanjale in v mnogih delih sveta sanjajo še danes.«

Vse mame se zavedamo, da bo prišel čas, ko bodo otroci šli po svoje, in vsaka na to gleda drugače. »Moj sin še živi doma, ker se pripravlja na svoj posel, jaz pa se zavedam, da bo prej ali slej odletel iz domačega gnezda. Ko gre s punco na počitnice ali v kino s prijatelji, se počutim super, saj vsak potrebuje svoje lastno, polno življenje,« pravi Marta, ki ne pozna počitka, saj je nenehno vpeta v različne projekte. »Trenutno snemam nove skladbe, pripravljam priredbo in video za eno staro skladbo. Ustvarila sem scenarij za otroško gledališko predstavo Zvonček, v kateri nastopam skupaj z Gojmirjem Lešnjakom - Gojcem, in še marsikaj drugega. Nastopam na poročnih obredih, največkrat s skladbo Le s teboj. Sicer pa ste lahko sami videli, v kakšni gneči sem bila, ko smo se dogovarjali za intervju.«

In če se vrnemo k šestdesetici. Na kaj je najprej pomislila, ko se je tistega dne zbudila? »Najprej sem si rekla: 'Porkaduš, Zoretka, kam si prilezla.' Potem pa sem vsej žlahti sporočila, da ko me bo nekoč pobralo, morajo na mojem pogrebu vsi zapeti pesem Always Look on the Bright Side of Life Montyja Pythona. Peti morajo z besedilom v roki, ker bodo tako in tako fušali, pa naj bo vsaj besedilo pravilno, ker je vrhunsko.