»Moja nova pesem 'Ljubezen greje me' ni nastala zaradi načrtovane morebitne solo kariere. Gre za pesem, ki govori skozi kaj sem šla, da sem si upala in kakšna v tem trenutku sem (pomirjena, razbremenjena). Ne bom skrivala želje po akustičnem ustvarjanju, tudi nastopa s Simfoničnim orkestrom se ne bi branila (nasmeh),« pove Alenka, ki sicer obožuje plesno glasbo. Tokrat jo boste spoznali v povsem drugačni luči – bolj osebno, intimno in iskreno, kot še nikoli doslej. Stopila je izven okvirjev, s čudovito balado, s katero je pokazala svoj močan vokal.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Janezi navdušili ljubljansko občinstvo

Nova predstava Janezi je pretekli konec tedna navdušila, Fehtarji pa na obeh uvodnih predstavah poskrbeli za glasbeno presenečenje.

»Zase sicer rada rečem, da sem ustvarjena za zabavno, energično, plesno glasbo, po drugi strani pa sem po duši popevkarica, ki obožuje večne klasike od Marjane Deržaj, Majde Sepe, Ditke Haberl, ... V meni je bila vselej želja, da bi se prijavila na Slovensko popevko, ki je letos žal ne bo. A smo se vseeno odločili, da pesem pošljemo v svet,« še pojasni svojo odločitev. Vsi, ki so skladbo že lahko slišali, se strinjajo, da bi bila velika škoda, če ostane neodpeta in leži pozabljena nekje v predalu.

Proti koncu lanskega leta je Alenki njena sočlanica skupine Sopranos Iris Ošlaj sporočila, da ima zanjo pesem, ki bi bila primerna za festival. »Spomnim se trenutka, ko me je vprašala: 'O čem bi rada govorila v pesmi, kakšno sporočilo bi rada predala naprej?' Kot iz topa sem izstrelila, da želim peti o tem, da si moraš upati v življenju, da moraš odpreti tista vrata, ki so se ti zdela nedosegljiva ali celo zaklenjena." Tematika pesmi je močna in je zelo osebnoizpovedna, vendar se lahko marsikdo najde v besedilu. »Mogoče poslušalec/-ka dobi tudi sam motivacijo, da končno nekaj ukrene. Vselej pozabljamo, da imamo samo eno življenje, zato ga dajmo maksimalno izkoristiti. Ljubezen me greje, ko sem obdana z družno in z ljudmi, ki mi ogromno pomenijo, me bodrijo in polnijo z energijo. Ko so baterije napolnjene, lahko vse dobro kar je v tebi, podeliš dalje,« sporoča Alenka, ki se spominja trenutka, ko so jo med prvim poslušanjem pesmi prevzela čustva.

V spominu je Alenki še posebej ostalo snemalno popoldne pri Neži Buh – Neishi. Z Neisho sta se poznali le bežno, saj pred tem nista nikoli ustvarjali skupaj. »Za Neisho sem sicer že prej vedela, da res obvlada, sedaj pa res lahko trdim, da je virtuozinja z veliko začetnico. Instrumental je vedno znova dograjevala, dodajala nove linije ... in tako sva se iz načrtovanih dveh ur v studiu zadržali vsaj pet ur. Skratka, prezabavno je bilo. Pri Neishi se je takrat naredil bolj 'resen' demo posnetek (instrumentala), ki ga je nato v svojem studiu prevzel Aleš Zibelnik in tam smo pesem tudi dokončno aranžirali. Posneli smo moj vokal, nekaj instrumentov v živo, za kar se zahvaljujem vsem sodelujočim: Špela Pirnat na violi, Maša Tomc na čelu, bobne pa je posnel Dejan Tabor (iz zasedbe Sopranos).«

V pesmi so tudi spremljevalni vokali, katere sta, poleg že zastavljenih vokalov Neishe, Iris in Alenke, s svojimi močnimi glasovi podprli Andreja Sonc in Alenkina draga glasbena kolegica Maja Založnik, s katero ju vežeta dve skupni stvari: »Ljubezen do petja in to da sva štiri leta skupaj gulili srednješolske klopi. Štejem si v ogromno čast, da sva končno lahko sodelovali skupaj. Upam, da je to šele začetek ter da naju čaka še kar nekaj skupnega v prihodnosti. (nasmeh)«