Lea Cok ima za sabo številne uspešne tako gledališke kot tudi filmske in televizijske projekte. Vseeno pa bo verjetno najbolj pomembna vloga do zdaj vloga Bronje Žakelj v filmu Belo se pere na devetdeset. Film je posnet po avtobiografski knjižni uspešnici z istim naslovom, za katero je avtorica, Bronja Žakelj, leta 2019 prejela nagrado kersnik. Snemanje filma je že zaključeno in je trenutno v fazi postprodukcije. 

"Leo sem spoznala pred leti na snemanju televizijske serije. Prevzela me je s svojo energijo, preprostostjo in izjemnim talentom za igro. Njena transformativna moč je silovita. Dela zbrano in predano. Ko sem slišala, da bo upodobila Bronjo v novem filmu Belo se pere na devetdeset, ki je posnet po istoimenski romaneskni uspešnici Bronje Žakelj, sem zavriskala. Ker kdo drug, če ne Lea, bi lahko bila Bronja. In Lea mi je pozneje tudi priznala, da ji je marsikdo rekel, da ga izbor za omenjeno vlogo ni presenetil. Pogovor z njo je odstiranje novih svetov. Lea je vsestranska pripovedovalka življenja skozi igro, poezijo, prozo in pisanje scenarijev," je kot uvod v spodnji intervju, ki je bil objavljen v reviji Naša žena, 5. avgusta 2024, zapisala novinarka Maja Furman. 

Lea, kako ste?

Na kratko: vsak dan sem boljše. Na dolgo: čutim izjemne doze motivacije, zato jo usmerjam v različne dejavnosti, sočasno pa mirim svoje živčevje z naravo.

Pred kratkim ste zaključili snemanje filma Belo se pere na devetdeset, ki je nastal po uspešnem istoimenskem romanu Bronje Žakelj. Kakšna izkušnja je bila snemanje tega filma?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ljubezen na vasi: Valentina po zaroki divje jokala

Valentina Kodrić se je tretjič zaročila. Tokrat pred kamerami šova Ljubezen na vasi. Ker se zaroka ni odvila po pričakovanjih, so jo premagale solze.

Neprecenljiva. Nekako me je za dva meseca, kolikor je trajalo snemanje, celo posrkalo v 80. leta. Lepo se je zbližati z ljudmi v ustvarjanju. Je vredno, tudi ko je naporno. Več dejavnikov vpliva na proces, zato se je treba prepustiti, kar umu včasih ni ravno všeč. In zvečer sem se spraševala: ali sem dobro naredila? Lahko bi naredila drugače, zakaj se tega nisem takrat spomnila?! Itd. To je lahko naporno. A protiutež je soustvarjanje energij prizorov z izjemnimi ljudmi, tako kreativnega kot tehničnega sektorja. Takemu spoju je lepo biti priča. To je zelo navdihujoče.

V filmu igrate Bronjo. Kako je bilo ustvarjati lik, ki temelji na realni, živi ženski? Je bilo zato morda več treme?

To sem si predvsem vzela kot čast. Ker Bronja je bojevnica. In biti junakinja njene zgodbe, je ganljivo. Večkrat je bila prisotna na snemanjih in sem se pri njej posvetovala, ko nisem bila prepričana glede česa v upodabljanju lika, ali pa je Bronja prišla do mene in mi dala potrditve, da sem nekaj naredila dobro. Nekako sem se polnila ob njej. Bila mi je v veliko spodbudo in ves čas na voljo. S tem mi je zelo pomagala. In seveda celotnemu projektu. Vse je nekako “delalo” za dobrobit tega filma. Bolj kot tremo sem čutila dolžnost, da naredim karseda dober približek njenega življenjskega obdobja, sočasno pa sem želela ostati avtentična do svojih občutij.

Kako ste se pripravljali na lik?

Intenzivneje sem trenirala jogo, qi gong in se poskušala čim več gibati v naravi. Pazila sem na prehrano. Pogosteje sem šla na masaže, v savne itd. V bistvu sem opravila celostni tretma telesa, saj je moralo biti telo pripravljeno na dozo adrenalina, kortizola in podobnega na snemanju.

Kot pravite, sta se z Bronjo odlično ujeli.

Ko sva se zagledali, se je kar malo ustavil čas, potem pa sva planili druga k drugi in se objemali. Bilo je zelo toplo in prisrčno, ta občutek ostaja, ko pomislim na najin odnos.

Bronjina življenjska zgodba je težka. Kako ste se spopadli z njo?

Najprej sem seveda občutila sočutje, lahko rečem, da ga je bilo v potokih. To se je zgodilo takoj, ko sem prebrala knjigo. Po prvem branju scenarija so mi naslednji dan zatekle bezgavke. Na podlagi tega se je rodilo strahospoštovanje do bolezni in smrti. Takoj sem vedela, da si ne smem dovoliti vstopiti v projekt bolna, zato sem se odločila za korenito spremembo življenjskega sloga, ki sem ga živela dva meseca. Bilo je zelo monotono. Malo me je skrbelo, kako bom vlekla vzporednice z Bronjinim življenjem, saj na srečo nisem imela hujše izkušnje z boleznijo ali izgubo bližnjih, niti brata nimam, kaj šele, da bi ga izgubila, kot ga je Bronja.

Nisem vedela, kako bom lahko peljala paleto vseh tovrstnih občutkov in čustev, ki sledijo takim dogodkom. Zato sem pri igri uporabila tehniko, ki temelji na intenziteti občutka in ne okoliščin. Se pravi, da sem podoživljala občutek nenehnega notranjega boja, ki mi je sicer zelo znan. Kot da ti življenje ne nameni časa, da bi zadihal. Ves čas je bil prisoten tudi občutek, kot da je tvoje žalovanje vsem odveč in da so tvoja čustva preveč. Zdi se mi, da je čustvovanje podcenjeno. Čustva imamo za nadležno zgago, čeprav so v resnici usmerjevalniki na naši poti. Če čustva niso izražena ali usmerjena v nekaj konstruktivnega, ostajajo v človeku in se izražajo na drugih nivojih, kar je lahko zelo nezdravo.

Na ta način so blokirane poti za tok življenjske sile. Slab tok pomeni več možnosti za bolezni. Pri drugih okoliščinah iz Bronjnega življenja sem vzpostavila vzporednice s svojim, npr. Bronji je bila zaveznica Dada, meni je mama. Izguba tovrstne povezave je grozna, a vsaj veš, da je bila ta oseba ob tebi, ko je bilo težko in si jo potreboval. Tudi sama sem se v svojih dvajsetih soočila s sabo, kar je bilo naporno, pri tem soočenju so mi pomagali najbližji, vendar sem to pot morala prehoditi sama. S samo situacijo doživljanja sem se soočala na samem snemanju. Čeprav ti ljudje pomagajo olajšati delo, moraš sam vstati zelo zgodaj, se postaviti v Bronjine čevlje in zvoziti snemalni dan, kar se da efektivno.

Kako se sicer dvigate iz senčnejših obdobij?

Predvsem se prepustim senci. Nato poskušam ustvarjati praznino, kjer se čas lahko ustavi oziroma sem “prisiljena”, da se soočam s trenutkom tukaj in zdaj. Ker če senco zavračamo, podaljšujemo agonijo, ki rodi agresijo. Tretjič; ne analiziram, zakaj se je zgodilo nekaj senčnega, in pazim, da ne padem v mentaliteto žrtve. Četrtič; ne obsojam sebe in drugih, da se je to zgodilo. Petič; prosim, da se pojavijo rešitve, ki so v dobro vseh. Šestič; dopovem si, da bo minilo. Da je to le prehodno obdobje.

Kakšna je vaša življenjska filozofija? Verjamete, da smo ustvarjalci svojih usod, ali smo ji le nemočno prepuščeni?

Menim, da smo bili na ta svet poslani, da ustvarjamo veselje. Da uživamo radost. Da jo prepoznamo, pa moramo iti čez njeno nasprotje. Vera, da se bo radost vrnila, je kot zaupanje, da bo sonce, ko zaide, naslednji dan znova vzšlo. Dih ima podobno kvaliteto. Zaupanje je moja filozofija in to, da narediš, kar je v tvoji moči. Da si v ekipi s svojo naravo, kjer se zavedaš svojega vpliva in ga uporabljaš v dobre namene.

Veljate za eno izmed boljših igralk mlajše generacije. Kdaj ste vedeli, da bo igra vaš poklic?

V bistvu do sprejema na AGRFT tega nisem vedela. (smeh) Na študij igre me je ves čas napeljevala mama, saj ji je Boris Cavazza predlagal, naj grem študirati igro, ko me je videl nastopati na neki šolski proslavi. Odločilen je bil dan odprtih vrat na AGRFT. Vzdušje na tej akademiji je bilo nekaj čisto drugega od tega, kar sem doživela na informativnem dnevu na Medicinski fakulteti. Na predstavitvenem predavanju na AGRFT me je prepričal Branko Šturbej, ko je razlagal o človeku, pritegnila me je psihologija človeka in filozofija. Pred kratkim sem spoznala, da ne le kot zdravnica, ampak tudi kot umetnica lahko skrbim za druge in jim pomagam. Kajti skozi svoj poklic sem si želela pomagati drugim. Umetnost namreč nosi ogromno upanja in utehe, ki ju potrebujemo ljudje.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Naša ženska.