Bombardirani smo s sporočili, da debelost in neaktivnost povečujeta obolevanje za številnimi boleznimi, zato čedalje več ljudi teče, kolesari, plava in polni dvorane za fitnes. Ukvarjanje s športom nedvomno veliko pripomore k boljšemu telesnemu počutju in zdravju, a ko to začne preraščati meje zdravega razuma, dobi značaj zasvojenosti, nič drugače kot zasvojenost od sanjarjenja ali denimo trdega dela.

Odvisnost od športa je še ena oblika nekemične odvisnosti, ki pa je pogostejša šele v zadnjem času in zato še precej neraziskana, ocenjujejo pa, da je od športa odvisnih odstotek ljudi. Je pogostejša med ljudmi, ki se pretirano ukvarjajo s prehrano oziroma trpijo tudi za kakšno motnjo hranjenja, kot sta bulimija ali anoreksija, saj ti posamezniki telesno aktivnost pogosto zlorabljajo za naglo izgubljanje kalorij, ki so jih zaužili s preveč prepovedane hrane.

Spremembe v možganih med telesno aktivnostjo

Študije so pokazale, da v zdravi meri šport v resnici pomaga, ne le zoper nekatere telesne, ampak tudi duševne bolezni, kot sta depresija in tesnobnost. Telesna vadba namreč poveča izločanje dopamina in beta-endorfina. To so kemične snovi v možganih, ki povzročajo podobne občutke kot prava droga, denimo heroin. Telesna vadba sproži vedno novo proizvodnjo teh snovi, telo pa si jih želi vedno več in pogosteje, saj je v naši naravi, da težimo k prijetnim občutkom. Če ne vadimo, lahko torej dejansko občutimo odtegnitveni sindrom, saj možgani ne proizvajajo več dovolj hormonov sreče.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Ali sem zasvojen/a?

Sami najlažje prepoznamo nezdrav odnos do športa, ki meji na zasvojenost, po naslednjih merilih:

- če rekreacija postane nadomestilo za vse druge aktivnosti v našem življenju: druženje s prijatelji, službo, družino,

- če večino dneva mislimo na to, kdaj in kako se bomo rekreirali, zaradi česar trpijo druge aktivnosti, obenem pa porabimo veliko časa in energije za nakupovanje športne prehrane in dodatkov, ki jih kot rekreativec ne potrebujemo;

- če vadimo kljub poškodbam ali boleznim in brez predaha tudi v nosečnosti;

- če delamo daljše in napornejše treninge, kot je potrebno zgolj za rekreacijo in kondicijo, na primer gremo na progo s štoparico, da se dokažemo sebi in drugim;

- premalo počitka med treningi ter posledično onemogočanje telesu, da si odpočije in se regenerira;

- strog in rigiden urnik vadbe ter huda stiska ob morebitnem odstopanju;

- postavljanje vedno zahtevnejših ciljev;

- beg v šport zato, da lažje nadziramo svoja čustva, s katerimi se težko soočamo, to so žalost, tesnoba, strah;

- če lažemo bližnjim in se jim izogibamo, zato da nam ostane več časa za vadbo.

Kako naprej?

Ogromen korak smo naredili, če smo si odvisnost od telesne aktivnosti priznali, kajti mnogi so prepričani, da je s športom nemogoče biti zasvojen, če pa naredi telesu in duši toliko dobrega. V tem primeru naj nam telesno aktivnost pomaga uravnati strokovnjak, psihoterapevt, to pa je lahko tudi športni psiholog oziroma osebni trener, ki nam bo ponudil zdrav program vadbe, glede na našo starost in način življenja. Tako ne bomo več tekli tako intenzivno in tako pogosto, da bi življenje z vsemi prijatelji in lepimi doživetji steklo mimo nas, temveč bomo tekli le toliko, da si življenje popestrimo ter ohranimo trdno zdravje v pozno starost. S prenaporno vadbo bi prej ali slej resno zboleli. Bistvo rekreacije je v re-kreaciji, se pravi v ponovni vzpostavitvi ravnotežja in ne v izčrpavanju.