... temveč tudi zato, ker od vseh košarkarjev najraje komunicira z gledalci na tribuni. Ti ga spodbujajo, kadar je uspešen, in ga kritizirajo, kadar mu ne gre ravno najbolje. Alen se dobro zaveda, da je tudi kritika sestavni del košarke, a se je že zdavnaj naučil, da sprejema le tisto konstruktivno, dobronamerno, preostalo pa presliši.

Alen Omić, fant iz Banovićev v Bosni in Hercegovini, je začel igrati košarko dokaj pozno. Do štirinajstega leta ga je namreč vznemirjala nogometna žoga, potem pa se je v njegovem življenju pojavil človek, ki je rekel, da bi lahko s svojo višino naredil veliko več v košarki. »Ta človek je bil moj nekdanji agent, ki je bil dolgo ob meni in me je tudi pripeljal v Slovenijo. Začel sem v košarkarskem klubu v Črnomlju, kjer sem se prvič resneje srečal s košarko,« pravi Alen, ki je takrat začel hoditi po poti, po kateri sta pred njim hodila tudi njegov oče, ki je igral košarko sedem let, in stric, ki je v njej vztrajal celih petnajst let.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

Po obeh članih družine je podedoval višino, za katero ne zanika, da ga je v nekem trenutku tudi motila. A se je navadil na to. »Lepo je biti visok. S svojimi 216 centimetri se odlično počutim, na srečo mi tudi zdravje dobro služi. Nekoliko nerodno je le, da moraš vse stvari dati narediti po naročilu – od oblek in čevljev do pohištva. Včasih tudi zaboli, če nisi pozoren in se udariš ob podboj kakšnih vrat. Ali pa, če dalj časa sediš na letalu in se po tem, ko greš iz njega, počutiš, kot da si na njem pustil hrbtenico,« se zabava ob pripovedovanju.

A vse težave, ki jih prinaša višina, so pozabljene, ko 30-letni športnik stopi na parket in dobi v roke košarkarsko žogo. »To je preprosto ljubezen, služba, ki jo z veseljem opravljam,« pravi in doda: »Jaz ne morem biti neki mojster ali kaj vem kaj, če mi je bog dal višino. Rekel mi je, imaš višino, izkoristi jo. In jaz sem ga ubogal. Bogu hvala za vse, kar mi je do zdaj dal. Žoga je kot droga. Ves čas razmišljaš o njej. Ni trenutka, da ne bi razmišljal o košarki. Tudi zdaj, ko imam družino, se še vedno vse vrti okoli košarke. Otroka ves čas prenašata okoli žogo. In tudi kamor koli pridem, se hočejo vsi z menoj pogovarjati samo o košarki.«

Družina je vse

Vzporednic med košarko in družino ne želi vleči, saj premore dovolj ljubezni za oboje. Se je pa v vlogo moža in očeta dveh malih nadobudnežev odlično vživel, saj si je od nekdaj želel družino. To si je ustvaril z nekdanjo manekenko in misico iz Mostarja Dženito Dumpor, s katero imata štiriletnega sina Adiana ter leto in pol staro hčerkico Emo. Alen o svoji ženi izbira le najlepše besede. »Vedno sem si želel postati očka. In vedno sem si želel, da bi imel fantka in punčko. In vedno sem si želel takšno ženo, kot sem jo dobil. Skupaj sva pet let in uživava v družinskem življenju. Dženita je ves čas z otrokoma, nikoli pa ji ni težko ničesar narediti tudi zame. Kamor koli grem, gre vedno z menoj. Tako mi je lažje, saj je moja največja opora. Nikoli me tudi ne 'špara' z besedami. Kadar kakšno tekmo slabo odigram, mi pove, kaj bi lahko naredil bolje, tako da se mi včasih zdi, kot da imam še enega trenerja doma,« smeje se pripomni zvezdnik, ki je v karieri sicer zamenjal kar nekaj velikih trenerskih imen.

Sreča in zdravje

Naštevanju teh se diplomatsko izogne in pravi le, da je od vsakega pobral tisto najboljše in da je vsakemu hvaležen za ponujene priložnosti. »Imel sem kar nekaj vzponov in padcev. Ni mi bilo vedno lahko, a ker je postala košarka moje življenje, sem stisnil zobe in potrpel tudi takrat, ko sem postavil kovček že k vratom in hotel domov. Včasih sem bil po kakšni tekmi tako slabe volje, da nisem videl nobenega smisla več. Potem pa sem zavrtel nekaj telefonov, se odkrito pogovoril s prijatelji, agenti in šel dalje. Danes vem, da je najpomembnejše to, da sem srečen in zdrav, kajti le tako sem lahko tudi dober.«

Srečo pa Alen rad seje tudi med ljudi, ki obiskujejo košarkarske tekme Cedevite Olimpije. Zelo rad komunicira z navijači, ker si to, pravi, zaslužijo. »Ljudje plačajo vstopnico in si želijo dobro košarko. Spodbujajo nas in moramo jim vrniti z malo žara, da vidijo, da jih potrebujemo. Jaz sem že od nekdaj takšen, ne glede na to, kje sem igral.«