Kdo je v resnici grofica Josephine?

»Ko sem kot deklica hodila po zavitih stopnicah naše vile, sem si živo predstavljala, da sem kraljična.« Maja Hribar danes ne živi več v vili, iz kraljične pa se je pred osmimi leti prelevila v grofico Josephine, koketno damo po rodu iz Francije.

Maji, ki je zaposlena kot vzgojiteljica predšolskih otrok, se v življenju veliko dogaja. Pred slabim mesecem je skoraj vsa Slovenija izvedela za krajo njenega avtomobila. »Zjutraj, 29. marca, ko sem želela v službo, me je pred hišo v Šmartnem ob Savi pričakal prazen parkirni prostor. Ukradli so mi rdeč mercedes SLK. Bil je res specifičen in z napisi. Nikomur ni povsem jasno, kako gredo ukrast tako poseben avto,« je takrat zapisala na družbenih omrežjih in ljudi zaprosila za pomoč pri iskanju. Avto in tatu, pove Maja, so našli v Nemčiji. »Čakam, da ga dobim nazaj. Zdaj menda poteka še neki postopek na sodnem tožilstvu.«

Avto, ki so ga Maji ukradli 29. marca letos. foto: Osebni arhiv

Ne spreglejte

Pristna družinska sreča Roberta Korošca in Nine Rakovec

Robert Korošec in Nina Rakovec rada obujata spomine na svoje začetke in o tem pripovedujeta tudi svojima otrokoma.

Vaša družina je živela s starimi starši v vili v Rožni dolini v Ljubljani. Vaša babica, Vida Jeraj Hribar, je bila prva slovenska koncertna violinistka, bila je tudi glasbena pedagoginja in pisateljica, leta 1992 smo ji v naši reviji podelili naziv Slovenka leta, vaš dedek pa je bil doktor filozofije in prevajalec ter brat »graščaka« gradu Strmol Rada Hribarja.

Še danes pogrešam to našo vilo v obliki gradička. Na žalost smo jo morali po smrti dedka, babice in mojega očeta prodati, saj so bili stroški vzdrževanja previsoki. Ta hiša bo za vedno ostala v mojem srcu. Prepričana sem, da je nekaj podobnega do domovanja v gradu Strmol čutil tudi moj prastric Rado Hribar. Dedek mi je pogosto pripovedoval zgodbice iz tega gradu. Govoril mi je tudi o svojem bratu, ki je bil pred drugo svetovno vojno pomemben bančnik in industrialec, ki so ga vabili na evropske dvore. Sta si pa bila brata zelo različna. Medtem ko je bil Rado navdušen lovec, moj dedek niti muhe ni mogel ubiti.

Maja Hribar, po poklicu vzgojiteljica, med vikendi pa grofica Josephine foto: Mateja Jordovic Potocnik

Gradove, grajsko gospodo in viteze imate na neki način v krvi. Niste prava grofica, ste pa čisto prava vitezinja oziroma dama. Tak naziv ste dobili v viteškem redu vitezov templjarjev. Za kakšno organizacijo gre?

OSMTH (Ordo Supremus Militaris Templi Hierosolymitani), ki v prevodu pomeni Višji vojaški red jeruzalemskega templja, je nevladna organizacija Združenih narodov, registrirana v Ženevi. Ukvarja se predvsem s humanitarnimi deli. Ta mednarodna organizacija temelji na nacionalnih velikih prioratih, ki se delijo na manjše enote, imenovane komende. Tudi sama sem začela na tej najnižji stopnji, v komendi Roža življenja. Ko sem skozi obdobje postulanstva dokazala, da sem primerna za red, so me imenovali najprej v oprodo in mi podelili rjav plašč z rdečim križem. Potem sem napisala esej o vitezih templjarjih, in ta me je povišal v narednico. Ko pa sem uspešno opravila še viteško nalogo s sobrati in sosestrami, sem v Dolu pri Ljubljani z rdečimi ambrovci, njihovo listje namreč simbolizira ogenj, zasadila Drevored viteštva. Ogenj namreč templjarje opominja na petek, 13. 10. 1307, ko so jih sežgali. Ko sem opravila viteško nalogo, sem dobila naziv dama, kar je enakovredno moškemu vitezu. Od takrat na shodih – enkrat na mesec se dobivamo na sestankih (kapitljih), na katerih se pogovorimo o tekočih zadevah, približno trikrat na leto pa se dobimo na svečanih kapitljih – nosim bel plašč z rdečim križem.

Maja Hribar in Alenka Klešnik se za večje skupine obiskovalcev gradu Dvor prelevita v grofici foto: Mateja Jordovic Potocnik

Zadnji dve leti ste tudi članica Zavoda grofic, ki sta ga ustanovila Tanja Šubelj, znana tudi kot grofica Anastazija, in Florjan Sušnik, ki si je nadel ime grof Alfred. Onadva sta tudi najemnika gradu Dvor v Preddvoru. Kako je prišlo do sodelovanja?

Tanja Šubelj je moja prijateljica in pred približno osmimi leti me je povabila na otvoritev gradu Štatenberg, ki sta ga takrat imela v najemu. Na otvoritvi sem spoznala še Florjana Sušnika, grofa Alfreda. Všeč mi je bilo, ko sta mi pokazala, kaj počneta. Vprašala sem ju, ali jima lahko pomagam pri obnovi gradu. Čutila sem, da je moje poslanstvo početi nekaj koristnega. Preživljanje vikendov brez pravega smisla, na motorističnih izletih, me namreč ni polnilo in zadovoljevalo. Potrebovala sem neki smisel. Ko sem grofu in grofici povedala, da rada rišem, je grof prišel na idejo, da bi lahko delala stenske poslikave.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 17, 25. 4. 2023.