Boris Kopitar je vsakič znova bolj navdušen nad dopustom pred glavno sezono in zaupal nam je, zakaj. »Predvsem zato, ker se imamo v prijetni družbi še 26 kolesark in kolesarjev lepo. Ker smo zaključena družba in se že dobro poznamo, nikomur od nas ni dolgčas. Na naši dvojambornici z imenom Delija uživamo ob takih in drugačnih razvajanjih posadke in kapitana Stipeta Kapića, ki je res pravi kapitan. Tudi z njim se vsi iz ekipe že dolgo poznamo,« ne more skriti navdušenja Boris in v nadaljevanju doda: »Kolesa od enega do drugega otoka vozimo na palubi, v jedilnici pa nas vsak dan sproti čakata okusna zajtrk in večerja, kosilo pa si na trasi kolesarjenja že vnaprej rezerviramo. Če se zgodi, da nam ponagaja vreme, nam kuhar pripravi okusno kosilo kar na Deliji. Zvečer pa, kot pravi Slovenci, zapojemo kakšno našo lepo pesem, kdaj pa dodamo tudi kakšno lepo dalmatinsko.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Klemen Bučan: Vodenje šova Življenje na tehtnici je velik izziv

Klemen Bučan pravi, da je vodenje shujševalnega šova nepredvidljivo in da od voditelja terja drugačne veščine. Kaj natanko doživlja pred in za kamero?

Dopust pred sezono ima tudi številne prednosti: »Vročina še ne pritiska, sonce je že dovolj toplo, da ogreje morje za kopanje na prijetnih 22 stopinj Celzija, na kolesu pa tudi še ni vroče. Ker smo v skupini v glavnem upokojenci, je prva prednost ta, da razpolagamo s svojim prostim časom, pa tudi ta, da je cena križarjenja v predsezoni zmernejša. Nekateri cenijo tudi to, da nikjer še ni gneče in da nihče od ponudnikov uslug še ni utrujen. Ob kolesarskih poteh pa se širijo nore dišave sivke in žuke oziroma brnistre ter cvetočih lip. Letos smo že četrtič odrinili na pot s pomola v Podstrani, 10 kilometrov nižje od Splita. Križarjenje traja teden dni in tudi letos smo v naše kolesarjenje uvrstili pet otokov – Šolto, Vis, Korčulo, Brač, Hvar in polotok Pelješac, prejšnja leta pa smo obiskali tudi Lastovo in Mljet. Kolesarjenje ima poseben čar tudi zato, ker dopustniki večinoma s križarkami obiščejo pomole in pristanišča, s kolesom pa lahko z druge perspektive spoznamo kraje po sredini otokov in dosežemo kar veliko najmanjših zalivov in se lahko tudi povsod ustavimo.«

Morda bi se komu zdelo dolgočasno obiskovati vedno iste otoke, a Boris pravi, da to ne drži. »Za dolgočasje niti na kolesu niti na ladji, še manj pa v na novo odkritih krajih, kjer se hitro podvizamo, da ugotovimo, kaj ti kraji ponujajo, ni prav nobenih skrbi. Ivo, naš vodja poti, skupaj s kapitanom Stipetom že vnaprej določi, kje gremo na kolo in kje nas bo pobral. Če ima ladja v kakšnem kraju malo daljši postanek, gremo takoj na raziskovanje, česa vsega tam še nismo videli. Prav letos se nam je to zgodilo kar dvakrat na isti poti. Morda bo zanimivo tudi za bralce revije Lady. Ste že bili v Veli Luki, ki leži v globokem zalivu na zahodnem delu otoka Korčula? Tudi naša ekipa je bila tam že kar nekajkrat, a nikoli nismo v središču Vele Luke opazili usmerjevalne table, čeprav je dovolj velika, za ne preveč strmo, 880 metrov dolgo pot, ki vas bo po dvajsetih minutah lahke hoje pripeljala do prazgodovinskega arheološkega najdišča – jame Vela spila iz dobe mezolitika, ki se začne pred 10.000 leti, s koncem ledene dobe. Zanimivo najdišče je iz središča Vele Luke dostopno tudi z avtomobilom.«

Obstajajo pa tudi velike razlike med kolesarjenjem pred 16 leti in zdaj: »Menim, da so naše ženske spremljevalke iz leta v leto v boljši kondiciji. Čeprav nam Dalmatinci, ki nas vidijo v koloni sredi dneva in sredi hriba, pravijo 'ludi Slovenci', nas to prav nič ne moti. Rekel bi, da nas le še bolj krepi. Res pa je, da se je situacija glede na naše začetke najbolj spremenila pri načinu pogona koles. Nekoč je imelo baterijski pogon le pet ali šest koles, danes pa v razmerju vodijo baterije proti pedalom brez pomoči, dve tretjini proti eni tretjini. Sam imam srečo, da mi kar prija, če je treba v klanec malo bolj pritisniti pedala, saj mi zdravje to še dovoljuje. Navzdol mi pa leti kot le kaj.«

  Novica je bila objavljena v reviji Lady, št. 28.