Čeprav so družini Hočevar blizu brzice in imajo tudi svoj kajak-kanu klub, ni bilo samoumevno, da se bosta v ta šport usmerila tudi najmlajša člana družine Žiga Lin in Eva Alina. »Otroka nismo silili v ta šport, prej sta počela vse kaj drugega. Podpirali smo ju, da sta preizkusila več različnih športov. Eva Alina je osem let trenirala balet, Žiga Lin pa je bil hokejist. Kajak in kanu sta začela trenirati, ko sta sama izrazila to željo, jaz pa sem jima kot oče in trener ponujal vso podporo,« pojasni Simon Hočevar. »Da nama je oče in trener, je včasih prednost, kdaj pa tudi ne. O športu se veliko pogovarjamo doma in z nami je tudi za mizo. Prednost je to, da lahko vse rešimo sproti, po drugi strani pa oče bdi nad morebitnimi prekrški, a sploh ni tako hudo,« doda Žiga Lin, ki je dijak ekonomske gimnazije. Obveznosti s treningi in odsotnost zaradi tekmovanj na srečo uspešno usklajuje s šolo, a vedno ni lahko. »Prostega časa nimam, saj kadar ne treniram ali tekmujem, se moram pripravljati za šolo. Veliko zamudim, zato moram vse to nadoknaditi, a nekako gre. Šport mi pomeni veliko, zato dam vse od sebe tudi na drugih področjih. Vesel sem, da me starši niso v nič silili in so mi vedno pustili, da sem se sam odločil. To zelo spoštujem.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Voditelj kviza Vem s hčerko uživa na belih strminah

Anže Zevnik se veseli novih smučarskih dogodivščin.

Eva Alina je že študentka in prav na dan, ko smo delali to reportažo, je bila še posebno vesela. »Naredila sem zadnji izpit in pogoj za tretji letnik. Vesela sem še zlasti zato, ker sem drugi letnik zaradi številnih obveznosti razpotegnila na dve leti. Študij kineziologije na fakulteti za šport je dokaj zahteven, a z veliko volje in vztrajnosti nekako gre. Na srečo mi to ni tuje, saj so osnova za športno udejstvovanje vztrajnost, motivacija in delovne navade. Šport te nekako pripravi na druge izzive v življenju. Če ne bi trenirala tega športa, bi bila najbrž balerina in zdravnica, a so me pota usmerila drugam.«

Na oba vnuka je ponosen tudi dedek Tone, ki vseskozi spremlja njune uspehe. »Z ženo se, če je le mogoče, udeležujeva njunih tekem in zanju navijava. V njuno športno kariero se ne vtikam, če me vprašata za kakšen nasvet, pa sem vedno na voljo. Ko so uspehi, se skupaj veselimo, ko jih ni, tudi to prebrodimo. Po končani tekmi nikoli ne razpravljamo o tem, v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo … Onadva sama vesta, kaj in s kom se bosta o čem pogovarjala. Za take stvari je prava oseba trener, ki pa je v njunem primeru hkrati tudi oče.«

To sicer ni izjema, saj v svetu poznamo kar nekaj primerov, ko so očetje trenerji svojim otrokom. »Mi včasih za debate o športu izkoristimo kar trenutke, ko sedemo za mizo pri kosilu ali večerji, saj se takrat zberemo skupaj, kar nam skozi dan običajno ne uspe. V to našo športno zgodbo je vpletena tudi žena, ki je po poklicu psihologinja, zato ona nastopi takrat, ko je to potrebno. Vsak športnik se namreč prej ali slej spoprime tudi z neuspehi in takrat je izjemno pomembno, da se lahko posvetuje z nekom, ki je vešč te stroke. Tako Žiga Lin kot Eva Alina sta zelo delovna in včasih ju je treba celo malo ustaviti. Denimo, prav te dni se pogovarjamo, da zdaj po končani sezoni potrebujeta počitek, zato sem jima svetoval, da za mesec dni pustita kajak ob strani. Tako ali tako imata obveznosti, ki so povezane s šolo,« pojasni Simon. A mlada športnika v isti sapi zatrdita, da se bosta treningom odpovedala največ za teden ali dva. »Vedno si postavimo tudi cilje glede počitka, a se jih nikoli ne držimo. Midva imava to prednost, da stanujeva zelo blizu našega kluba in vode, prav tako je blizu fitnes. Zakaj ne bi mimogrede še malo trenirala?«

Oba sta kljub mladosti z nogami na trdnih tleh in ne zidata gradov v oblakih. Na olimpijskih igrah v Parizu je za Evo Alino navijala vsa družina, tudi brat Žiga Lin. »Tam sem bil kot gledalec in navijač in nisem niti za hip pomislil, kako bi bilo, če bi bil v vlogi tekmovalca. Na olimpijske igre se je treba uvrstiti in se nanje pripravljati. Ko in če bo uspelo tudi meni, bom takrat razmišljal drugače. Seveda pa so olimpijske igre vsekakor moj cilj.«

Eva Alina je na olimpijskih igrah debitirala. »Uvrstila sem se že leto dni pred igrami, zato pri meni ni bilo lovljenje norme v zadnjem trenutku. Ves ta čas sem trdo delala in se pripravljala. Ko sem prišla tja, nekako kar nisem mogla verjeti, da mi je res uspelo. Ves čas sem si dopovedovala, da je že to, da sem tam, velik uspeh, a nekaj sekund pred startom se je v meni kljub temu prebudila želja, da bi se izkazala, da bi dosegla čim boljši rezultat. Zdaj je to za mano in grem naprej, novim uspehom naproti. Moji cilji so osredotočeni na prihodnost, z željo in jasnim ciljem, da se uvrstim na OI 2028 v Los Angelesu.« Do takrat pa se bosta brat in sestra borila za medalje na največjih tekmovanjih in se tako kot doslej kosala z najboljšimi.

 * Objavljeno v reviji Lady, št. 39, 25. 9. 2024.