Da bo igralec, je vedel že zelo zgodaj, saj je na odrskih deskah prvič stal že pri trinajstih letih. Je pa bila njegova pot v svet igre kar pestra in predvsem zelo razgibana. Ko je bil še čisto majhen, so namreč starši iskali vse mogoče načine, da bi hiperaktivnega mulčka, kakršen je bil, čim bolj zaposlili z različnimi tečaji. »V šoli nisem bil nikoli zelo uspešen, saj se nisem mogel zbrati. Mama in oče sta me zato vpisovala v krožke, da sem sprostil svojo energijo. Najprej sta me vpisala k nogometu, a sem bil najslabši igralec na svetu. Celo na sosedskih tekmah me ni nihče sprejel v svojo ekipo. Vedno sem moral stati ob strani. Potem sem hodil h košarki, uram klavirja in kitare – vse zaman. Na koncu sta me iz obupa vpisala h gledališkim uricam. In čeprav do takrat v ničemer nisem užival, sem v gledališču na presenečenje vseh ostal,« se zdaj 33-letni igralec spominja otroštva. »Zelo zgodaj sem spoznal, da je to tisto, kar si želim početi v življenju. To sem povedal tudi očetu. Na splošno si turške družine ne želijo, da bi njihovi otroci postali igralci ali pevci. Pri nas je bilo pa drugače. Starši so si oddahnili in me podpirali ves čas študija in tako je še zdaj. Prav je, da človek dela, kar ima rad in v čemer uživa, pravzaprav je to tisto, kar prinaša uspeh. Jaz imam svoje delo zelo rad.«