Zdaj je minilo eno leto in odločila se je, da bo svojo zgodbo delila. Skozi intervju se je popolnoma razgalila ter spregovorila o vseh občutkih, ki jih najpogosteje ne priznamo niti sebi. Prav zato ji ne zamerimo, da ne želi razkriti svojega imena, kajne, saj se nama obema zdi veliko bolj pomembno, da ljudje vedo, da se lahko zgodi vsakomur. A če človek skrbi za svoje zdravje, mu lahko smrtonosnega raka odstranijo, še preden je sploh vedel, da se je naselil v njegovem telesu. Prav to se je zgodilo njej.

Šla je samo na preventivni pregled

»Kot vsako leto sem šla na preventivni pregled na dermatološko kliniko. Zdravnica je rekla, da znamenje sicer ni sumljivo, a bi ga vseeno dala izrezati, ker je že precej veliko, z odstranitvijo naj se tudi ne bi mudilo. Kljub tem besedam sem poiskala kliniko, v kateri sem prišla na vrsto že en mesec po tem pregledu.«

Pa si kaj slutila, da si tako pohitela, ali hočeš le stvari vedno čim hitreje rešiti v življenju – si torej takšna po značaju?

»Ne vem, zakaj sem pohitela. Fant mi že dolgo govori, da nekdo pazi name. Ne vem, ali sem takšna po značaju. Včasih se res želim neprijetnih stvari čim prej rešiti, a ni vedno tako. Večkrat jim pustim čas in velikokrat se tako same razrešijo.« K sreči je bila intuicija dovolj glasna, da ji je prisluhnila in v tem primeru ni počakala, da se 'razreši samo'. 

Ko ti povedo, da so ti odstranili agresivnega raka

»To je bil zame velik šok. Povedala mi je plastična kirurginja; ko sem prišla na odstranitev šivov, sem izvedela, da so že dobili izvide. Zdelo se mi je, da zdravnica ne ve natančno, kaj naj naredi. Kljub začetnim dvomom me je napotila na onkološki inštitut. Sploh nisem vedela, kaj mi govori. Vem, kaj je maligni melanom, a v tistem trenutku nisem vedela, kaj to pomeni. Pa ne zato, ker bi bile njene besede preveč strokovne, le slišati jih nisem hotela. Povedala mi je, da je bil melanom še v fazi, ko se širi le površinsko, a meni je v glavi odmevala le beseda rakavo (uporabe te besede res ne maram). Vse mi je na pregledu čez nekaj dni še enkrat razložila dermatologinja in potem še enkrat sestre na onkološkem oddelku, ko sem se šla naročit na pregled, ter tamkajšnji zdravnik. Na tak izvid preprosto nisem bila pripravljena, saj mi je bilo predstavljeno, da znamenje ni nevarno. Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Izgubila sem zaupanje v zdravnike in vase, saj sem vedno mislila, da svoje telo toliko poznam, da bom vedela, če bo z menoj kaj narobe.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Pravzaprav se je takrat počutila veliko bolj zdrava kot pred tem. »Ko sem še hodila v službo, sem bila vse bolj utrujena in brez energije in takrat sem se že začela spraševati, ali je z menoj fizično kaj narobe. Tik preden sem dobila izvid, pa sem bila že nekaj mesecev doma, začela sem se spet gibati, imela sem več energije, ukvarjala sem se s stvarmi, ki so me veselile, in končno sem spet dobila občutek, da je vse v redu.« Pa ni bilo. Morda se je v letih, preden je prisluhnila sebi, nakopičilo preveč.

»Zdravnik na onkološki kliniki mi je rekel, da traja leta, da nastane melanom, in verjamem, da je bil moj še iz časa, ko sem bila v službi. V trenutku, ko sem izvedela diagnozo, so odpadle nepomembne stvari, s katerimi sem se obremenjevala, in dobila sem jasno sliko, kaj je pomembno. Prej sem se obremenjevala s kreditom, službo, kaj bom v življenju počela, da bom (finančno) preživela. Skrbela me je prihodnost, banalne, vsakodnevne skrbi. Vse to je v trenutku izhlapelo. Pomembno je le, da sem tu, zdaj, v tem trenutku. Da poskrbim zase, počnem le, kar me veseli. Se ne oziram na mnenja drugih. Živim zase, hodim svojo pot,« je zdaj prepričana prijateljica, ki ji je bolezen pokazala jasno sliko o tem, kaj je v njenem življenju resnično pomembno.

In kako je potekalo zdravljenje?

»Ker je bil moj melanom še v fazi, ko naj ne bi imel sposobnosti širjenja v telo, so mi le še dodatno izrezali varnostni rob okrog znamenja. Odstranili so mi še nekaj drugih znamenj, a nobeno ni bilo nevarno.«

Je bilo boleče, si se bala izvidov, kako je vse skupaj potekalo?

»Ko sem dobila izvide, sem takoj pomislila na to, da imam še veliko podobnih znamenj, in skrbelo me je, da je med njimi še kakšno nevarno. Takoj sem se naročila na samoplačniški pregled, saj sem želela čim prej dobiti odgovore na svoja vprašanja in slišati mnenje drugega zdravnika. Pregled sem imela že čez dva dni, in ko mi je zdravnica razložila, kaj pomeni izvid, sem jo končno slišala. Naročila me je na odstranitev znamenj, ki so se ji zdela najbolj nenavadna, in varnostni rob okrog že odstranjenega. Fizično me ni bolelo, saj sem bila v času, ko sem imela šive, doma, vzela sem si čas zase in večinoma počivala. Homeopat mi je predpisal zdravila posebej za ta čas, morda tudi zato nisem imela nobenih težav. Pri odstranitvi manjših znamenj nisem čutila ničesar posebnega, med odstranjevanjem varnostnega roba, kjer je bil prej melanom, pa se je v meni nekaj premaknilo, počutila sem se dobro, a solze so tekle same od sebe, nekakšen mir je prišel vame.« 

Torej ni šlo le za fizično zdravljenje …

»Zdravljenje je bilo predvsem psihično. Na neki način sem se morala na novo postaviti. Bolezen je bila zame kazalec, da živim proti sebi, da je čas za spremembe, če želim preživeti. Spoznala sem, da je čas, da se sprejmem, opustim nadzor, poslušam sebe in ne svojega uma, ki je prestrašen in omejen. Spraševala sem se, katero je tisto področje, na katerem sem najbolj zašla. Ugotovila sem, da sem predolgo vztrajala v službi, ki me ni osrečevala; vse to zaradi strahu, zaradi denarja, da bom lahko odplačevala kredit za stanovanje. Ugotovila sem, da že od malega v sebi zadržujem čustva in besede. Prepričana sem bila, da taka, kot sem, nisem dovolj in da ne bom sprejeta. Najlažje mi je bilo biti tiho, ne povedati svojega mnenja, saj sem tako imela mir. Na zunaj. Strah me je bilo, da bodo ljudje prizadeti, če bom povedala svoje mnenje, da se ne bodo strinjali z menoj in tako ne bom sprejeta in me ne bodo imeli radi. Strah me je bilo zavrnitve, nesprejemanja. Ugotovila sem, da mi je lažje pozabiti nase kot se izpostaviti in doživeti nesprejemanje. Vzela sem si čas zase in se začela spoznavati in poslušati. Počasi sem začela opuščati svoja prepričanja, pravila, nenehna načrtovanja in pričakovanja, se začela prepuščati in sprejemati življenje, kakršno je. Kaj drugega mi niti ni preostalo, ker bi se v tem primeru še naprej borila proti sebi. V moje življenje je prišel neki tok, ki mu zaupam, ki sem se mu prepustila in me pelje naprej.«

Si torej hvaležna za bolezen?

»Še vedno imam nihanja. Kadar prevladuje um in z njim pridejo strahovi, se začnem izgubljati in pozabljati. A za bolezen sem vse bolj hvaležna, saj me je potisnila v spremembe in mi pomagala do večje jasnosti.«

Kako zdaj, ko je za teboj?

»Še vedno je z menoj. Pri tako velikem številu živahnih znamenj, ki jih imam, verjetno nikoli ne bo za menoj. Tega si niti ne želim. To je moj vsakodnevni opomnik, da moram poskrbeti zase. Užiti vsak trenutek. Moj dodaten opomnik je fizična brazgotina, saj je precej velika, čeprav sem naredila vse, kar sem lahko, da to preprečim. Ko sem videla, da 'hoče biti velika', je bila moja edina možnost, da jo sprejmem. Je kazalec mojega stanja, saj so dnevi, ko je odebeljena in trda, drugič pa je tanjša in mehka. Obliži in silikonske kreme moji brazgotini niso pomagali. Pomagata ji sprejemanje in ljubezen. Na dneve, ko se sprejemam in se imam brezpogojno rada, je vedno mehka in prožna.«

Kako pa so videti pregledi zdaj in kaj doživljaš ob njih?

»Hodim na polletne preglede, na katerih mi pogledajo vsa znamenja. Našla sem dermatologinjo, ki mi je blizu – z njo se lahko v miru pogovorim, je podobnega značaja kot jaz … Najpomembnejši pa je občutek, da ji lahko zaupam. Sliši in upošteva namreč moje dvome (strahove) glede določenih znamenj.«

Je torej strah odšel?

»Žal ne, včasih še vedno pridejo trenutki, ko spet prevlada um in me je strah. Ravno pred zadnjim pregledom se mi je to večkrat dogajalo. Na pregledu sem izvedela, da mi bodo jeseni verjetno preventivno odstranili še dve znamenji, in takrat se je spet vse postavilo na svoje mesto. Zaupanje življenju je v trenutku pregnalo strah.«

Pa lahko po navodilih zdravnikov kakor koli sama spremljaš svoje zdravstveno stanje, spremembe na koži?

»Pravijo, naj grem na sonce, naj se ga ne bojim, a naj se pred njim dobro zaščitim. Če opazim kakršne koli spremembe znamenj, naj pridem takoj nazaj k njim, na posvet.«

Kaj glede na svojo izkušnjo priporočaš bralkam in bralcem glede kožnega raka, spoprijemanja s hudimi diagnozami, boja z boleznimi?

»Težko kar koli svetujem, ker nimam občutka, da je bila moja bolezen huda. Ko sem izvedela za diagnozo, malignega dela ni bilo več v meni in s fizično boleznijo se mi ni bilo treba boriti. Vedno sem mislila, da svoje telo poznam, da bi vedela, ali je kaj narobe, a takrat nisem občutila, da bi bilo kar koli narobe. Le na preventivni pregled sem šla. Tudi zdaj ne vem, ali svoje telo in njegove opomnike resnično dobro poznam. Ravno danes sem ugotovila, da opomnikov telesa ne poznam, ker si glede tega ne zaupam več. Izgubila sem občutek, kdaj je res opomnik telesa in kdaj je to zakuhal strah (um). Zaupam pa v življenje. Imela sem veliko srečo, da so mi znamenje ujeli v začetni fazi. Ne vem, ali je boj prava rešitev, saj verjamem, da je vsaka bolezen kazalec, da smo pozabili nase. 'Hujša' kot je, dlje smo zabredli. Verjetno je popolno sprejemanje in ljubezen do sebe pravi odgovor. Vem, da sem si svoj melanom sama 'pridelala' in je bila to zame edina možnost, da se ustavim in spremenim. Škoda, da bolezen vedno jemljemo kot nekaj slabega, saj je to neke vrste blagoslov, ki nas prisili, da poskrbimo zase, se postavimo na prvo mesto, in nam da jasnost, kaj je v življenju res pomembno.«

In za konec …

»… mi na misel pridejo le prevečkrat uporabljene besede, ki so zato izgubile svojo vrednost, a jih zdaj čutim kot zelo žive in resnične in jih pogosto živim. Vse, kar je pomembno, je tukaj in zdaj. Naslednji trenutek ni zagotovljen. Prepričan si, da se to dogaja le drugim, da si nedotakljiv, pa ni tako. Res hvaležna sem za to izkušnjo, saj me je naučila zaupati v življenje.«