Kako in kdaj se je vse skupaj začelo? Bulica. Rak. Diagnoza. Boj. In zmaga. Kako se spominjate teh časov?

Uf, danes se mi zdi to tako zelo daleč, da komaj verjamem, da se mi je vse to res dogajalo. Vse skupaj je bila prava nočna mora, če zdaj pomislim. Čakala sem, da se zbudim iz morastih sanj, a je bil ravno spanec tisti, ki mi je podaril mir. Zanimivo je, da tudi takrat nisem imela težav s spanjem. Vse je potekalo zelo hitro. V manj kot letu dni se intenzivno ukvarjaš sam s seboj, vsi okoli tebe se temu prilagodijo in pozabiš na vse tekoče stvari, delo, vsakodnevno rutino, občutek za čas poteka drugače, svet okoli sebe opazuješ bolj razmišljajoče in tvoje potrebe se skrčijo na zelo majhen krog. Če odmisliš ves neprijetni del, je vse skupaj kot dopust, ki ga preživiš na nekoliko neznačilnih krajih z nekoliko neznačilnimi in zastrašujočimi informacijami za (takrat) šestindvajset let. Po eni strani me malo zmrazi, po drugi strani sem ponosna in neskončno hvaležna.

Kaj mislite, da je bil glavni vzrok za tako uspešno in hitro zdravljenje?
Zdravljenje je potekalo skoraj brez zapletov in po pričakovanjih, torej so mi le pomagali vsi tisti medicinski 'čarobni napoji in žarki', ki so bili še dodatno prepojeni z veliko mero optimizma z vseh strani in predvsem moje močne volje – na koncu si vseeno ti tisti, ki gaziš po tej poti, lahko ti ob strani stoji tisoče dobrih ljudi, a če sam ne verjameš v svoj uspeh … Pri teh stvareh je težko biti 'pameten', govorim iz svojih izkušenj. Ne vem, kako bi bilo, če bi bilo, in o tem tudi ne razmišljam. Spomnim se besed naše častne predsednice Europe Donne Mojce Senčar, ki nam je v marsičem lahko za zgled: »Za svoje zdravje smo v prvi vrsti odgovorni sami zase, kljub vsemu pa moraš imeti tudi nekaj sreče.«

Kaj vas je takrat najbolj zaznamovalo?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kdo je Justin Baldoni, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja?

Blake Lively je v petek vložila tožbo proti svojemu soigralcu in režiserju filma Konča se z nama Justinu Baldoniju. Razlog domnevno spolno nadlegovanje.

Sama izkušnja je viharna, tornado te izpljune, pobereš se, počistiš obleke, narediš nov make up in življenje gre dalje. Ta odnos do problemov potem preslikaš še na druge neprijetnosti, ki te doletijo v življenju. Vidiš, da zmoreš več, kot si misliš. Kar malo 'superženske' izpadeš v očeh drugih. Tudi v redu.

Pa vas vseeno kdaj spreleti ob misli, da bi se kaj podobnega ponovilo?
Zdravstveno sem od konca zadnje terapije in po vseh preiskavah normalno zdrav človek, torej sem spet 'na nuli', če to pomeni, da je tvoje telo v nekem naravnem ravnovesju, in to želim tudi ohraniti.

Kako ste sprejeli »novo dojko«, rekonstrukcijo?
Brez težav, mogoče celo preveč lahkotno, nisem se ukvarjala preveč z 'njo' oziroma z 'njima', pogosto je bil in še vedno je prisoten ob tem pogovoru humor. »Bom imela vsaj večje, dajmo jih hitro zamenjat!« Nekako tako. Z 'njima' so prišli tudi prvi tatuji, ki so dali ideje za nove. Brazgotine me ne motijo, zdijo se mi prav kul.

Kje imate tatuje?
Prva tatuja sta bila narejena po sili razmer – prsni bradavici, ker pa sem ravno takrat brala knjigo Sporočilo vode in vesolja, sem dala svojemu novemu oprsju tudi ime (hecno se sliši, ko to pripovedujem). Desna je Love in leva Gratitude, kar sem si želela vtetovirati pod vsako dojko, a me je potem ta 'obvezni' tatu preveč bolel in sem rekla, bom pa drugič. Takrat je bil z menoj tudi moj fant, ki je seveda podpiral to mojo (noro) idejo in si tam, še isti dan, vtetoviral ti besedi na svoje zapestje. Zdaj imeni nosi on, jaz sem še vedno brez, a tudi z razlogom. Morda se kdaj premislim, ker je bila ideja tudi v tem, da nosiva enaka tatuja. Pa sva si potem za lansko božično darilo dala vtetovirati na roko znaka, ki sem ju ustvarila kmalu po zdravljenju in ki sta na voljo tudi na mojih ženskih in moških majicah – boginja in bojevnik, povezuje ju neskončna ljubezen, če pogledate znaka bližje. In še en tatu z veliko zgodbo imam – blizu zapestja, ki si ga 'delimo' štiri prijateljice, ki smo se vse spoznale v društvu Europa Donna – štiri pike in puščica, ki predstavlja bojevnika.

Kako se je življenje po zdravljenju spremenilo?

Spomnim se, da sem imela, potem ko si je telo opomoglo od kemoterapij in celotnega šoka, velik zagon za naprej, nič se mi ni zdelo nemogoče in bila sem polna novih idej. Skratka, vse terapije so očitno imele tudi pozitivni učinek na vse skupaj, ker sem se odločila, da bom izbrala svojo pot, delala stvari, ki me veselijo. Po tiho želiš, da se življenje že končno umiri in postavi nazaj na tirnice. In sčasoma se, a pridejo novi izzivi, ki pa jih gledaš bolj z distance in življenje jemlješ bolj lahkotno, saj je smisel v tem, da se imamo fajn. Ne smeš se preveč vznemirjati, ni vredno!
Kmalu po bolezni je bil posnet film Izlet, v katerem sem prepoznala vaše besede iz najinega takratnega intervjuja.

Kako ste pomagali pri filmu, kaj ste hoteli s filmom sporočiti in kako ste z njim pomagali slovenskemu občinstvu?
Režiser Filma Izlet, Nejc Gazvoda, me je pred začetkom snemanja povabil na pogovor, ker je želel iz prve roke slišati ves proces, vse občutke, ki jih doživljaš, in s kakšnimi strahovi se spopadaš od diagnoze do končnega zdravljenja. Želel se je vživeti v vlogo glavne igralke, ki jo je odlično izpeljala Nina Rakovec, ki je na izletu ves čas delovala skrivnostno zaskrbljeno, se izmikala vprašanjem in na koncu le priznala, da se spopada s hudo preizkušnjo. Razigranost, brezskrbno mladost preseka kruta resnica. Ja, nekako je bilo tako tudi pri meni. Ampak takšno je naše potovanje, nepredvidljivo, hoja po robu in spet – vrtinec sreče. In v bistvu si lahko po svoje srečen, da te kruti val življenja že zgodaj pretrese. Dobra popotnica.

Dobra popotnica?
Če bi me ta 'nesreča' doletela na stara leta in bi šele takrat prišla do nekaterih spoznanj, ne bi imela pred seboj še celotnega življenja, da bi lahko spremenila stvari in bi živela drugače … Čeprav menim, da nikoli ni prepozno za nove začetke. Tako pa sem z nekaterimi najhujšimi stvarmi opravila že pred tridesetim letom. Iz teh izkušenj se ogromno naučiš za naprej, zato je v tem smislu dobra popotnica.

Česa se Slovenke glede raka dojke dobro zavedamo in na katerem področju bi lahko naredile še veliko?

Slovenke se sicer dobro zavedamo zdravega načina življenja, ker nas o teh in onih zdravih rečeh in aktivnostih nenehno bombardirajo mediji, zdrav življenjski slog je vendarle tudi v trendu. Kaj v resnici same naredimo, pa je druga zgodba. Po eni strani opažam zelo veliko aktivnih žensk, po drugi strani pa si še vedno ne vzamemo dovolj časa zase in premalo naredimo za svoje zdravje, kar na koncu potrjujejo številke, ki pravijo, da skoraj polovica žensk pride k zdravniku, ko je bolezen že lokalno napredovala.

Ste aktivna članica Europe Donne. Kako vam je pomagala?
Zdaj smo že kot mala družina. V stiski se lažje razumeš z ljudmi z enakimi težavami v nekih točkah, ti pa tudi presede, če vidiš, da so nekateri v teh pogovorih naravnani preveč negativno. Vendar imam srečo, da smo z nekaj dekleti v tej 'nesreči' vzpostavile novo prijateljstvo, v njih sem videla dodatno oporo in v pomoč smo si še danes, predvsem v 'sreči'.

Ukvarjate se z modo in odločili ste se, da sodelujete tudi pri kolekciji majic, ki jih bodo ženske rade nosile in ki obenem ozaveščajo. Kakšne majice so to in kaj želite z njimi sporočiti?
Pri blagovni znamki MARX smo že lani zelo uspešno predstavili kolekcijo za prosti čas iz organskega bombaža, ki je prijazna koži in okolju. Za letošnji rožnati oktober smo s predsednico društva Europa Donna Tanjo Španič iskale primerne majice, ki bi jih nosile naše članice na dogodkih, in takoj se mi je porodila ideja, da bi jih lahko pri nas naredili sami. Že drugi dan sem delala skice in predstavila idejo nadrejenim, ki so bili navdušeni in so potrdili sodelovanje. Hkrati pomagamo društvu, saj bo del kupnine od prodanih majic šel za natančno določen namen Europi Donni. Napisi na majicah iz organskega bombaža so v angleškem jeziku, saj bodo na voljo tudi v drugih državah. Nosijo močna, pozitivna sporočila, v katerih se lahko najde vsaka ženska. Meni najljubše je Love is your power, ker je bilo to tudi moje vodilo skozi zdravljenje. Na voljo pa bo še napis Pink warrior in I can & I will. Na voljo so v vseh prodajalnah Sportina.

Kaj priporočate vsem ženskam, ki zatipajo bulico ali opazijo spremembe?
V večini primerov ni razloga za preplah, spremembe na telesu je treba spremljati, in če se nam zdi kaj res nenavadno, raje poiščimo razlago pri zdravniku, ne čakajmo predolgo. Na voljo imamo tudi uporabno aplikacijo za pametne telefone Breast Test, ki nas vsak mesec opomni na samopregledovanje, ima tudi jasna navodila in vsebuje še menstrualni koledarček. Aplikacija je nastala v sodelovanju s slovensko Europo Donno in slovenskimi razvijalci aplikacij, na voljo pa je že v trinajstih jezikih.

Kateri postopki sledijo ob diagnozi in kako ste jih doživeli vi?

Postopki so od postavitve diagnoze do konca zdravljenja prilagojeni vsaki bolnici posebej, skozi to pot se srečaš z različnimi strokovnjaki, ki jim moraš zaupati in imeti tudi sam vero v uspeh. Ker se s takšno boleznijo seveda prej še nisem srečala, sem morala preprosto zaupati zdravnikom in vesolju. Včasih je bolje, če veš manj. Sama nisem zapletala, hotela sem vedeti samo, kakšen je načrt – kdaj in kje moram biti, vmes pa sem se tolažila po svoje. Najbližji so mi bili v veliko oporo, fant in oče sta bila z menoj ob vsaki kemoterapiji in vedno smo se ob postopku smejali. Kemoterapijo, torej tekočino, ki jo prejemaš, sem si predstavljala kot zlato ali rožnato svetlobo, ki objame moje temne celice, te ob tem počijo in jih nadomestijo zdrave. To je bila moja mantra, vizualizacija. Če vam povem naprej, da sem res čutila, kako so mi celice pokale, pa me boste imeli že za malo noro, zato bom tukaj končala svojo 'čarovnijo'.