Borki za pravico v teh dneh ne da miru objava na družabnem omrežju, v katero se zlahka vživi tudi sama. Beseda teče o plačilni nedisciplini podjetij, natančneje, prosjačenju izvajalcev za plačilo že opravljenega dela. In kot da slednje ne bi bilo dovolj, so za namenček še obravnavani, kot da želijo nekaj, kar jim ne pripada. Zvezdana je v objavi izpostavila primer Mathiasa Stefančiča. Spodaj so njene misli.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Ana Klašnja: Po eni strani sem skoraj invalid, po drugi pa sem fit

Ana Klašnja ima za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo.

''No, tale objava mi ne da miru ... ker mora biti nekaj zelo, zelo, zelo narobe z nami, da si pustimo tako smraditi po naših življenjih in tudi reakcije na objavo so redke. To smo mi. Zdi se nam skoraj normalno, da moramo za svoje opravljeno delo, prosjačiti za plačilo. Zdi se nam normalno, da, ko se dogovorimo za delo in plačilo, to tudi podpišemo in se vsi strinjamo, potem pa na tistega, ki je delo opravil, mirno pozabimo. Zdi se nam normalno, da za cel mesec ( prekomernega, brez urnikov ) dela nekdo dobi, če dobi, 'mizerno' vsoto 400 eur. Ker smo vsi skupaj strahopetci. Z mano vred. Direktno si ne upamo govoriti in povedati bobu bob, ker nas je strah. Potem se nabira v nas jeza, ogorčenje in se stresamo na popolnoma nenavezane okoliščine in dogodke, izgubimo samospoštovanje in s tem zadnjo merico spoštljivosti do vseh in vsega. Pogoltnost in strah z roko v roki delata družbo, takšno, kot jo imamo. Zato sem premišljevala ali naj zapis objavim. Ker sem tudi sama v tem sistemu in si velikokrat ne upam reči kaj na glas, da ne bi izgubila dela. Kaj zdaj? Denar je. Vse okrog nas. Dovolj ga je za vse nas. Zato delam na tem, da temu strahu pogledam v zobe. Imam dve roki ? Znam delati? Torej … Delo na sebi, v sebi, iskreno, pogumno, spoštljivo. Pogled na situacijo z obeh strani. In, pogum, da vzamemo življenje v svoje roke!''

Zaupajte nam svoje mnenje. Ste imeli tudi sami podobno izkušnjo?