Ne vidimo vsi enako. Nekaterim črke plešejo pred očmi, vrstice se zvijajo, izstopajo, nekaterim se meglijo, lahko pa vam je branje črnih črk na belem papirju zgolj neprijetno. Ampak plešoče črke so še najmanjši problem, ljudje imajo zaradi obremenitve s svetlobo, ki smo ji danes izpostavljeni veliko bolj kot pred leti, izjemno hude težave – od grozljivih migren do pekočih možganov. Vse te težave lahko spravimo pod skupni imenovalec – skotopični sindrom.

Skotopičnost bi lahko v slovenščino prevedli kot oteženo gledanje, skotopični sindrom pa je pomanjkanje percepcije ene ali nekaj od barv v barvnem spektru (mavrici). »To ni del ali oblika disleksije – nekdo, ki ima disleksijo, nima nujno skotopičnega sindroma, lahko pa imaš skotopični sindrom, pa nimaš disleksije. Gre za to, da pri tistih s skotopičnim sindromom ena barva na poti od oči po vidnem živcu do vizualnega korteksa malenkost zamuja. Vse informacije ne pridejo sočasno, zato morajo možgani strašno 'preračunavati', da nam nekaj prikažejo pravilno. Težava namreč nastane, ko gledamo belo barvo, kajti od bele barve se morajo odbiti popolnoma vse barve, da bi nam jo naši možgani prikazali kot belo. Večina gradiva v šoli pa je s črnim besedilom na beli podlagi in možgani imajo s tem ogromno dela,« pojasni andragoginja doc. dr. Polona Kelava z Inštituta za skotopični sindrom (Irlen klinika Slovenija). Težava torej ni v vaših očeh, ampak gre za nevrološki problem, ki pušča posledice na očeh.

Po nekaterih raziskavah ima skotopični sindrom od 10 do 12 odstotkov populacije, po drugih raziskavah pa celo od 12 do 14 odstotkov. »V enem razredu s 30 otroki bosta zagotovo imela dva od njih izražen skotopični sindrom. Predstavljajte si, da imate v generaciji šestih razredov na neki šoli šest otrok, ki zelo slabo berejo. Morda bi lahko dva izmed njih že čez dva dni bolje brala, če bi jima pravilno pomagali,« pojasnjuje Kelava.

Osebam s skotopičnim sindromom pri branju namreč pomagajo barvne folije ali posebna očala. Za kakšne čarobne folije torej gre? »Res so čudežne,« se strinja prof. dr. Ana Krajnc, ki se proučevanju skotopičnega sindroma posveča že dvajset let, in tudi razume nejevero nekaterih ljudi, ki menijo, da gre znova za kakšen novodobni čira čara. »Ampak to ni nobena čarovnija, temveč sloni na raziskavah psihologinje Helen Irlen (leta 1992 je izdala knjigo Berimo z barvami), ki je poleg barvnih folij zasnovala tudi skotopična očala, prilagojena posamezniku.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

Vsega so krivi barvni ovitki. Da so odkrili, kako barvne folije pomagajo otrokom, ki imajo težave z branjem, je krivo naključje. V začetku osemdesetih let so na trg prišli barvni plastični ovitki za knjige in zgodilo se je, da so otroci naslov knjige z lahkoto prebrali, vsebine v notranjosti – črnih črk na belem papirju – pa niso mogli. To zanimivost so med svojim delom odkrile učiteljice na Novi Zelandiji, tudi v Ljubljani so učiteljice poročale o otrocih, ki lahko preberejo samo naslov pod barvnim ovitkom. Nekateri so začeli brati z uporabo majhnih folij rožnate in modre barve, vendar je to za premostitev skotopičnega sindroma premalo. Zdaj strokovnjaki, presojevalci, delajo s celimi serijami folij različnih barv in odtenkov.

30 let tavali v temi

Kako je mogoče, da smo 30 let tavali v temi in nismo vedeli za tako preprosto rešitev za otroke, ki so bili v šoli označeni za neumne, imeli pa so zgolj težave z branjem – ker črk niso videli tako kot večina? »Pred leti je bil skotopični sindrom veliko manj izražen in ne moremo reči, da je zdaj v porastu. Porasla pa je naša obremenitev s svetlobo – neprestano buljimo v ekrane (od televizorjev, računalnikov, tablic do telefonov) in to je velika obremenitev za možgane! Bistveno večja kot pred 40 leti, ko so gledali televizijo samo nekaj časa zvečer, brali so z bolj »umazanega« papirja, več so bili v naravi, pri naravni svetlobi. Poleg tega pa imamo neonske luči, ki so za nekoga s skotopičnim sindromom strup!« razlaga Kelava. Neonske luči, ki so jih polne vse naše ustanove, od šol, zdravstvenih domov, uradov do nakupovalnih središč, goljufajo pri tem, da sestavijo belo svetlobo. Bela svetloba neonskih luči je popolnoma drugačna kot dnevna svetloba. »Možgani nekoga, ki nima skotopičnega sindroma, razumejo, da je ta svetloba drugače sestavljena, in se v trenutku brez posledic prilagodijo. Možgani nekoga, ki ima skotopični sindrom, pa že tako težko sestavijo belo barvo, neonske luči pa jim to še dodatno grozljivo otežijo.«

Napačna diagnoza

Irlen klinika je od leta 2017 tudi v Sloveniji in je ena izmed 170 klinik v 44 državah po svetu, prva na območju vzhodne in srednje Evrope. S testiranjem skotopičnega sindroma imajo zadnje čase res ogromno dela, čeprav se mreža presojevalcev po Sloveniji naglo širi. Na prvi pregled, ki stane 40 evrov, lahko čakate tudi do štiri mesece. Če vam potrdijo skotopični sindrom, naslednji pregled traja od ene do dveh ur in pol, kar pomeni od 40 do 100 evrov. Posamezna barvna folija stane pet evrov, po navadi jih oseba potrebuje od ene do štiri. Tistim s srednje močno ali močno obliko skotopičnega sindroma svetujejo očala, na katera se iz kalifornijskega laboratorija čaka štiri tedne in stanejo 375 evrov. Tistim, ki jim zaradi preveč kompleksnih težav ne morejo pomagati, ne zaračunajo storitev.

Ljudje poročajo o tem, kako so se otroku zaradi branja skozi barvne folije prenehali glavoboli in slabost, a skotopični sindrom ne vpliva nujno na branje in prav tako ni nujno glavni simptom. »Res je, da nas ljudje zaradi branja najpogosteje poiščejo. Otrok se v prvem in drugem razredu še nekako znajde, v tretjem in četrtem pa se besedilo zgosti, črke se zmanjšajo, in nastopijo težave. Ampak zmotno je prepričanje, da so vse težave z branjem disleksija. Testirala sem že hudega dislektika, ki mu je mama brala vse učno gradivo vso osnovno in srednjo šolo ter še na fakulteti, a ni imel skotopičnega sindroma. Testirala pa sem tudi takšne, ki so imeli postavljeno diagnozo huda disleksija, a je potem pri nas skozi folije bral tekoče brez težav v dveh urah!« pojasnjuje Kelava in dodaja, da z metodo Irlen na žalost ne morejo pomagati vsem. Vendar so pri tistih s skotopičnim sindromom rezultati res neverjetni.

Pekoči možgani

Nevrologi spremljajo napredek in vedo, da se pod vplivom svetlobe zgodi nekakšna obremenjenost možganov, vendar jim še ni do popolnosti jasno, kaj natančno se zgodi. Skotopični sindrom je deden, torej se lahko z njim rodimo, ali ga pridobimo. Če ga ima eden od staršev, ga ima po vsej verjetnosti eden ali več otrok, če pa ga imata oba starša, je pri otrocih izražen v zelo hudi obliki. Pridobimo pa ga lahko po hudi poškodbi glave ali redko zaradi specifičnih zdravil, ki za vedno spremenijo kemijo v možganih. Kelava opiše, kako je testirala dekle, ki je pri osmih letih padla s štirih metrov višine in imela dvakratni prelom lobanje. »Srečala sem jo pri 20 letih, pridno odličnjakinjo, ki je hodila od ne-vrologa do nevrologa in tožila, da jo pečejo možgani. Zdravnik ji je dejal, naj si nikar ne izmišljuje, saj možgani nikogar ne pečejo. Zdaj nosi očala že pet mesecev in poroča o velikanski razliki. V zadnjih petih mesecih so jo možgani pekli samo enkrat, in to takrat, ko je bila svetlobno zelo obremenjena.«

Vrnite nam zelene table

Na kaj morate biti kot starši ali učitelj pozorni, da bi lahko prepoznali morebitne težave? »Otroka je treba poslušati ter mu verjeti. Najslabše je, da odmahnemo z roko, če nam otrok reče, da se mu črke premikajo. Vprašajte ga: kako vidiš, kaj vidiš, opiši mi, kaj se dogaja. Bodite pozorni, če zavrača branje ali pa mu je to zelo naporno, ga bolijo ali pečejo oči ali pa si jih pogosto menca. Prav tako pomisli-te na skotopični sindrom, če otroku koncentracija hitro upade oziroma je bistveno manjša v močno razsvetljenem prostoru kot v manj. Skotopični sindrom je značilen pri otrocih, ki se radi učijo v temi. Če imate otroka, za katerim hodite in mu prižigate luči, pomislite na skotopični sindrom. Preprosto mu je lažje v temi, ker so tako njegovi možgani manj obremenjeni.«Številnim učencem bi bilo v šolah že lažje, če bi zamenjali bleščavo bel papir za manj belega, če bi zamenjali luči in če bi se vrnili k zelenim tablam, namesto da se sklicujemo na napredek in pišemo s črnim flomastrom na belo tablo. Zato nekateri otroci sploh ne zmorejo prepisati snovi s table, ker imajo pri branju z bele velike težave.