Pred hišo so ji postavili visok mlaj, ki se še vedno bohoti v vasi in opominja na njihovo najstarejšo prebivalko. »Zadovoljna sem s svojim življenjem. Ne razmišljam o hudem. Včasih me kaj prizadene, ampak sem hitro dobra,« nam je s sklenjenimi rokami v naročju povedala drobna ženica, ko smo jo obiskali na njenem domu.

Pozdrav z nasmehom

Pričakala nas je nasmejana za mizo v kuhinjici svojega doma in takoj sem uzrla kupček revij, ki jih je prebirala. Ker nam je njena sorodnica Milena zaupala, da se na njeni mizi pogosto znajde tudi naša Jana, smo ji podarili polletno naročnino. Zelo se je je razveselila. »Na Jano sem bila pa včasih naročena,« se je spomnila.

Za ljubezen ni bilo priložnosti

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

V Podulako se je s sestro, s katero sta ostali sami na rojstni kmetiji, pred dobrimi desetimi leti preselila k nečakinji. Ker pa sta se tako sestra kot tudi nečakinja pred časom poslovili, je v stanovanju ostala sama. Vendar v spodnjem nadstropju hiše živi pranečak z družino, pogosto pa jo obiščejo in ji pomagajo pranečakinji ter drugi sorodniki, tako da je pomoč vedno blizu, če bi jo morda potrebovala.

Vsi jo imajo zelo radi, ker je skromna, nenehno vesela in prijazna. Nekakšna babica za vso družino, saj je edina še živa od devetih bratov in sester, med katerimi je bila najstarejša. »Do svojega sedmega leta sploh nisem vedela, katera je moja babica Majka, kot smo klicali mojo babico, ali Uka, kot Julijano še vedno kličemo, ker sta živeli skupaj,« je povedala njena pranečakinja Milena.

Pri Julijani je namreč usoda hotela, da si nikoli ni ustvarila družine. Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let zaljubljena, a se njen fant ni vrnil iz vojske. »Vsi fantje so takrat morali v vojsko. Po vojni pa ga ni bilo več nazaj.« Potem za ljubezen ni bilo več prave priložnosti, je skomignila z rameni.

Njeno življenje je polno lepih spominov

Saj je imela dobra in slaba obdobja, ampak o slednjih ne govori. Večinoma je bilo življenje lepo, pravi. In je še vedno. Čeprav so njeni  bližnji že dostikrat slišali zgodbe njenega življenja, jo je vsakič znova zanimivo poslušati, nam je zaupala Milena, ker vsakič pove še kaj novega. Ob našem obisku je tako prvič slišala, da si je Julijana nekoč želela postati učiteljica.

»Rada sem se učila, sem mislila, da bom učiteljica,« se je razgovorila o obdobju, ko je iz sosednje, kakšen kilometer oddaljene vasi Opalkovo hodila peš v šolo v Velike Lašče. »Šolati sem se začela ravno med prvo svetovno vojno.«

Po vojni se je v Ljubljani izučila za pletiljo. Pri svoji prvi delodajalki je delala kakšno desetletje, do njene smrti. »Je bilo veliko vajenk, pa nobena ni delala toliko časa kakor jaz. Stara gospa je bila malo sitna, jaz sem pa kar potrpela. So me imeli vseskozi radi, do konca.«

Spoprijateljila se je s šefičino hčerko, ki ima danes devetdeset let. Ker sta z Julijano postali prijateljici, jo še vedno obiskuje. Kot pletilja je pozneje delala v večinoma zasebnih podjetjih, dokler se ni v sedemdesetih letih upokojila. »Med tednom smo delali od jutra do večera, ob nedeljah pa smo hodili plesat h kinu Šiška. Zelo rada sem plesala.« Z veseljem se spominja tudi časa, ko je telovadila pri Orlih, in nakupovanja v Trstu, kamor so nekdaj s prijatelji hodili enkrat na mesec. Rada se je lepo oblekla, še posebej pa je oboževala čevlje. »Še danes jih imam veliko, čeprav jih ne morem več nositi,« se hudomušno nasmehne. »Je bilo kar luštno. Zdaj je pa tudi luštno.«

Sama skrbi zase

Po upokojitvi se je vrnila k sestri na rojstno domačijo v Opalkovem, pred desetimi leti pa sta se potem obe preselili k nečakinji v Podulako. Julijana je po upokojitvi kupila pletilni stroj in še naprej pletla: za župnijo, prijatelje in sorodnike. Tudi šivalni stroj je imela in šivala. »Še vedno se spomnim, ko sem kdaj kot otrok prišla na domačijo, pa je Julijana štela zanke na svojem pletilnem stroju,« je povedala Milena.

V svojem dolgem življenju je ogromno doživela in je s sabo pomirjena.

Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 24. 01. 2023.