Zdravnica psihoterapevtka Tina Bončina je polno zasedena. Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je žal čedalje več. Zagotovo pa vsi radi pridejo v njeno ordinacijo, ki je opremljena kot kakšna prijetna manjša dnevna soba, da se takoj počutiš domače. V sobi je tudi ogromna knjižna omara s strokovno literaturo – med katero pa je tudi kak izvod njene knjižne uspešnice Izgorelost – si upate živeti drugače? – kajti kljub šolanju pri nas in v tujini Tina Bončina pridno sledi vsem novim dognanjem na področju, ki ga sicer resnično obvlada.

V nadaljevanju si lahko preberete del intervjuja, ki ga je za revijo Jana opravila novinarka Soja Grizila. Preostanek vas čaka v 4. št. priljubljene revije.

Nam lahko pojasnite razliko med izgorelostjo in sindromom kronične utrujenosti, o katerem smo v javnosti začeli pisati tudi zaradi Nine Osenar?

Kot psihoterapevt se diagnoz raje izogibam. Diagnoze so bolj smernice za zdravnike in zavarovalnice, da se pripravi protokol zdravljenja in obračun. Raje gledam psihologiko in posledice. Tako simptome telesa gledam kot sporočilo. Kdor je utrujen, mora počivati. Tu ni velike skrivnosti. Kronična utrujenost naj bi sicer minila po mesecu počitka. Podobno se kaže fibromialgija, kjer je vneto celo mišično in vezivno tkivo. Izgorelost pa se kaže z različnimi simptomi, ampak ne nazadnje je tudi tu vneto celo telo, saj primanjkuje kortizola. Do težav pride, kadar ne živimo v sozvočju s seboj, ker je duša prazna. Duša je polna, kadar smo v odnosih sprejeti, videni, slišani in imamo nekoga radi. Kadar smo zadovoljni, da smo nekaj pomembnega naredili zase in za skupnost. Lahko zelo veliko delamo, ampak če to ni cenjeno, bomo ves čas hlastali za še več dela, v upanju, da nam bo to prineslo spoštovanje. Ampak ta matematika je napačna! Izgorelost je psihosomatska bolezen, pri kateri pride do iztrošenosti telesa, uma in duha. Treba je gledati vse tri ravni in jih tudi zdraviti.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Matej Zemljič o najbolj grozni odrski izkušnji

Matej Zemljič je tekom kariere doživel veliko lepih, pa tudi nenavadnih trenutkov. Ta sodi med tiste, ko ga je bilo na odru pošteno strah.

Nekateri menijo, da je izgorelost pravzaprav depresija.

Tisti, ki pišejo mednarodno klasifikacijo bolezni, želijo to opredeliti kot neke vrste depresijo. Vendar ni vsak izgorel tudi depresiven, je pa vsak izgorel nezadovoljen v tem stanju. Depresija ima svoje zakonitosti. Vidim tudi ljudi, ki imajo izčrpano telo, duša je prazna, ampak niso žalostni, niso tesnobni. Kaj se bo komu zgodilo, je odvisno od osnovne strukture. Pa tudi niso vsi deloholiki! Eni živijo prehitro, drugi so perfekcionisti, eni so kombinacija vsega, nekateri se dokazujejo, drugi razdajajo. Različne poti vodijo do izgorelosti. Skupno jim je to, da živijo po tujih pravilih in pozabijo nase.

Ali je lahko potem nekdo, ki ne dela ali ga njegovo delo ne veseli, sploh srečen?

V vašem vprašanju se skriva odgovor. Delo ne pomeni službe, ampak aktivnost. Nekdo mora hoditi v službo, da potem popoldne dela nekaj, v čemer uživa: bere, gre v naravo, se dobi s prijatelji, ima urejen dom … Nekdo se je rodil z zlato žlico v ustih in morda službe niti ne potrebuje. Ta se ima lahko še boljše, lahko pa je še bolj nesrečen, ker nikjer ne dokazuje, da nekaj zna, da je nekaj prispeval. Zato gredo bogati  pogosto v dobrodelnost. Včasih so dobro stoječi gradili skupnost – ceste, knjižnice, šole … Bistvo je razvijati dobro skupnost in bolje živeti, ne pa da bodo eni delali, da bodo drugi dobro živeli. A naš sistem ne deluje v to smer in generacija Z to dobro razume. Oni želijo drug smisel kot mi starejši, ki so nam privzgojili, da brez dela ni jela. To res ni najboljše sporočilo.

Generacija Z torej te stvari že razume?

Predvsem ima druge vrednote. Zato se bo nekaj neizbežno spremenilo. Generacija Z želi kakovost in smisel, biti del skupnosti in ne samo številka. Da lahko sovpliva na delovni proces, da napreduje, se uči, da je vse bolj fleksibilno. Starejše generacije pa so izrazito motivirane z nagradami, napredovanji, zvestobo. Tukaj je velika diskrepanca med starejšimi delodajalci in mladimi: delodajalci bi želeli ubogljive in vodljive uslužbence, mladi pa so aktivni in udeleženi. Pri tem delodajalce opozarjam, da imajo vsi isti cilj: želijo dobro delati. Pred vsemi njimi je razvojna naloga: eni morajo popustiti pri nadzoru, drugi pa se naučiti »stisniti zobe«.

To glede generacije Z daje upanje, da prihodnost ni tako črna, kot se zdi, glede na to, da so danes idoli mladih bogataši kot recimo Elon Musk.

Elon Musk tudi trdo dela in je zagotovo moral sprejeti odločitve, ki so bile težke in zoprne. Razmišlja izven okvirja in je inovativen, čeprav useka tudi mimo. Malo se govori o napakah pri uspešnih ljudeh in o tem, da so bili kdaj tudi na dnu. V medijih se rado piše samo o katastrofah ali o super zgodbah. Življenje pa je nekje vmes. In to je današnji problem, želja po hitrem uspehu. Redko kdo uspe z eno potezo. Ja, je upanje, saj tranzicija vedno prinaša napredek. Ampak o tem se moramo pogovarjati, ne pa da drug na drugega kažemo s prstom.

Za to radikalizacijo so poskrbeli tudi novi spletni mediji, kjer se zdi, da ni srednje poti.

Po Gaussu, torej po normalni razporeditvi, je deset odstotkov enih in deset odstotkov drugih skrajnežev, in ti so najglasnejši. Srednji so v večini, ampak se ne javijo. In tako je videti, kot da obstajata samo dva ekstrema. Ta dva se vsiljujeta. Tu pa tudi sama pokažem s prstom na medije, naj začnejo že pisati o normalnih stvareh, v smislu norme. To je relevantna zlata sredina. Problem družbenih medijev je zame to, da ima čisto vsak lahko glas. Pametni se umaknejo, nebodigatrebe pa trolajo in zbadajo.

Opažam tudi pritisk vplivnežev, ki objavljajo posnetke »popolnih kulinaričnih podvigov«, imajo vedno vse kot iz škatlice, se hvalijo z raznimi dobrinami. Ljudje, ki to spremljajo, se počutijo slabo, ker nimajo popolno urejenega življenja.

Drži. Stvar je zelo preprosto rešljiva: treba je učiti, da to, kar je na spletu, ni nujno res, in o tem opismenjevati otroke. Kaj so lažne in kaj prave novice, kako prepoznati računalniško generiran tekst in kako avtorski. Kako prepoznati retuširano fotografijo, fotografijo s filtrom in realnost. V človeški naravi je, da se primerjamo. Tega ne moremo zanemariti. Predlog, naj se ne primerjamo, je zato nemogoč. Lahko pa se primerjamo, da dobimo ob tem idejo ali navdih.