Prav mlade ženske se poleg sprejetja diagnoze, ki je nikdar niso želele slišati, spoprijemajo tudi s strahovi okolice – nemalokrat jih 'zapustijo' prijateljice, ker se bojijo izgube svoje vrstnice, celo okolica jih gleda postrani in čaka na izid bolezni … vse iz strahu pred lastno smrt(nost)jo.

Med sotrpin(kam)i

Prav zato je za te ženske še posebno pomembno, da se čim hitreje včlanijo v društva, skupine, kjer spoznajo ženske, ki bojujejo enako bitko za življenje, ki se spopadajo z enakimi vprašanji in pogledi soljudi. Kot se je pred leti mlada raziskovalka Tanja Španič, doktorica veterinarske medicine, ki je po bolezni postala generalna sekretarka Europe Donne. Zakaj torej čim prej v društvo? »Društva, kot je Europa Donna, predvsem skrbimo za ozaveščanje širše javnosti o raku dojk in o zdravem načinu življenja, poleg tega pa skrbimo za bolnice in ozdravljenke. Ženskam, ki se srečajo z rakom dojk ali pa katerim drugim rakom, omogočamo, da se družijo med seboj (organiziramo izlete, srečanja, seminarje ipd.), izmenjava izkušenj iz prve roke je namreč neprecenljiva. Med članicami se spletejo zelo tesna prijateljstva. Poleg tega imamo še številne aktivnosti za članice: telovadbo, jogo, srečanja s psihoterapevti, delavnice. Štirikrat letno izdajamo še Novice, ki jih naše članice prejmejo po pošti. Poleg psihosocialne podpore socialno ogroženim poskušamo pomagati tudi finančno. Ozaveščati skušamo čez vse leto, večina naših aktivnosti pa poteka v oktobru, ki je mesec ozaveščanja o raku dojk.«

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Ko je treba obiskati psihoterapevta

Pa vendarle včasih tudi podpora društva in ljubečih najbližjih ni dovolj. Včasih je treba obiskati psihoterapevta. Psihoterapevtka Barbara Sarić, ki veliko svojega poklicnega udejstvovanja namenja prav rakavim bolnikom, svetuje: »Kadar koli se spoprijemamo s čustveno bremenilnimi razmerami, je dobrodošla pomoč. Stranke mi v večini povedo, da so svojo diagnozo izvedele na precej hladen, rutinski način. V zdravstvu in v posameznih oddelkih je to za stroko način življenja. Zdravniki nehote povedo realno sliko drugače, kot bi jo bili ljudje sposobni sprejeti, saj gre za subjektivni trenutek. Takrat uspemo videti le črno figuro na šahovnici. Za korak naprej je potrebna psiho-fizična trdnost, s katero lahko veliko dosežemo.«

Pomembno je, da vidite smisel

Diagnoza, ki vas postavi 'na hladno', je lahko preprosto preveč. Tako za vas kot za vaše najbližje. Prav ob njej pa – za hitrejše in lažje zdravljenje – potrebujete osebnostno trdnost, pravi psihoterapevtka, ki nadaljuje: »Pomembno je, da v takšnih trenutkih vidimo smisel, lučko, ki sveti na koncu tunela. Tako kot v vseh življenjskih položajih. Najtežje je, če človek izgubi smisel. Morda ga v določenem trenutku vsak, a potem mora dalje.« Zato tudi terapije z rakavimi bolniki niso kaj dosti drugačne kot z drugimi ljudmi v stiski: »Pri terapiji gre vedno za podobne razmere – globino, srčiko težave. Pomembno je, da smo osebno trdni, imamo smisel in voljo. Zdravo podobo samega sebe. Nekdo ima vse – zdravje, ljubezen, delo –, pa ni srečen. Poznala sem žensko, ki se je borila z rakom in dobila boj. Bila je kot sonce, ki je bilo močnejše od vsega. Poznam pa tudi žensko, ki je izgubila sina zaradi raka, saj ni hotel slišati za nič, samo še na konec je čakal.«

Ko telo napade smrtonosna bolezen, moramo zdraviti tudi čustva

Kaj je torej najpomembnejše, da naredimo glede svoje duševnosti in čustev, ko telo napade smrtonosna bolezen? »Pomemben je občutek samega sebe – da smo še vedno mi in nismo nič manj človeka kot pred diagnozo. Ljudje, ki nas imajo radi in nas spoštujejo, bodo še vedno tu. Tisti, ki jim ne pomenimo dovolj, je še bolje, da zapustijo naše življenje,« pravi Barbara Sarić in še enkrat poudarja: »Najpomembneje je, da negujemo svoj smisel do življenja, pa tudi če se odločimo, da bomo preostanek življenja ribarili. Ljudje se ob diagnozi raka začnejo obremenjevati, česa vsega še niso dosegli, česa nikoli ne bodo, kako niso pridobili dovolj finančnih sredstev za potomce … Takrat smo pomembni le mi. Da se lahko kljub vsemu počutimo dobro v samem sebi in poskušamo živeti, kot da je pred nami še sto let. Nihče od nas ne ve, kaj bo jutri, še za naslednji trenutek ne, zato velja to kar za vsakega od nas.«

Spoprijemanje s smrtjo

Barbara Sarić pravi, da je ob diagnozi rak pomembno tudi spoprijemanje in pogovarjanje o smrti. »Tabuji nikoli niso zdravi. Veliko ljudi se boji smrti, a kljub temu čaka vsakega od nas. Strah mora izgubiti svojo moč. Na vsako stvar lahko pogledamo tudi drugače: življenje je polno novih začetkov in koncev – ciklov. Ljudje se vedno bojimo novih, neznanih razmer. Ko jih spoznamo, pa vidimo, da je strah odveč.«
Ko te bolezen psihično sesuje
Včasih je diagnoza preprosto preveč. Kapljica čez rob, ki nas podre. »Velikokrat človeka takšen položaj psihično zamaje. A zapomnimo si, da je v večini vse odvisno od nas. Vsak naš korak je pomemben. Najprej si moramo priznati, da smo morda postali nemočni, da v tistem trenutku ne moremo sami iz svojega 'kroga'. Najbolje je, da se pogovorimo z nekom, s katerim nismo v čustvenem odnosu, saj takšen človek daje občutek, da je pristranski. Potrebujemo slišati še druge, njihove izkušnje in vzpostaviti sebe. Vsak lahko 'pade', ni pa dobro, da obleži,« spodbuja k temu, da si čim prej pomagamo in zmoremo vse korake k poti ozdravitve, psihoterapevtka.

Nasveti psihoterapevtke za samopomoč

- Zelo pomembno je, da dobro poznamo samega sebe (skozi psihoterapijo počnemo ravno to). Tako bomo vedeli, kaj je za nas dobro in kaj ne.
- Pomembno je slišati več mnenj, tudi znotraj zdravniške stroke.
- Moramo se zavzeti zase. Nihče se ne bo namesto nas … vsaj v takšni meri ne, kot to lahko naredimo sami.

Zato moramo pregledati vse druge možnosti, ki obstajajo.

- Pomemben trenutek je odločitev za enega od korakov naprej in mu slediti, vztrajati, biti borec.
- Čim več gibanja, bivanja v naravi.
- Branje knjig za dušo, poslušanje glasbe in vse, kar hrani našo dušo.
- Preprosto – živeti dalje.

Pomoč najbližjemu
Mami, sestri ali prijateljici so diagnosticirali raka prsi. Boji se, padla je v depresijo, a meni, da ne potrebuje psihoterapije. Psihoterapevtka Barbara Sarić svetuje:
- Ne smemo pozabiti, da ne smemo nikogar siliti v nič, saj je samo od njegove volje odvisno, kako se bo odzval.
- Bolnice ne smemo pomilovati.
- Poskušamo jo razumeti, poslušati.
- O pomoči se lahko le pozanimamo, in ko začutimo, da je primeren trenutek, ponudimo 'vizitko', pokažemo spletno stran ali zgodbo nekoga, ki je uspel premagati bolezen in samega sebe ali se spoprijemal s katerim drugim težkim položajem …
- Ostati moramo zelo potrpežljivi in razumeti, da delamo vse, kar je v naši moči.