Zaradi propadanja dopaminskih nevronov v možganih bolezen nenehno napreduje in je ni možno popolnoma ozdraviti. Bolezen je veliko breme tudi za bolnikove družinske člane oziroma skrbnike, saj potrebujejo vedno več pomoči za običajne vsakodnevne aktivnosti. Zdravljenje je treba prilagajati potrebam in stanju bolnika, še zlasti pa je pomembno, da dovolj zgodaj opazimo znake napredovanja.

Kako bolezen prepoznamo?

Parkinsonova bolezen se lahko pojavi kadarkoli – od adolescence do visoke starosti. Najpogosteje je diagnosticirana med 60. in 70. letom, povprečna starost ob diagnozi pa je 62,5 let. Redko zbolijo ljudje, mlajši od 50 let – bolezen največkrat odkrijejo po 55. letu starosti, število na novo ugotovljenih obolelih pa strmo narašča po 60. letu.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

S poceni domačo metodo do bolj gladke kože na vratu

Staranje kože je vidno zlasti na predelu vratu, zato je zelo pomembno, da ne pozabljate na nego. Za manj ohlapno kožo lahko skrbite z rednimi pilingi.

Znake in simptome pri Parkinsonovi bolezni delimo na motorične in nemotorične.

Glavni motorični simptomi so:
- upočasnjeno gibanje (bradikinezija)
- mišična togost (rigidnost)
- tresenje (tremor)
- motnje ravnotežja

Med druge motorične simptome spadajo še nehoteno krčenje mišic (distonija) ter druge spremembe živčnega in mišičnega sistema.

Parkinsonovo bolezen spremljajo še številni nemotorični simptomi, ki se pojavijo med potekom bolezni, nekateri že pred pojavom motoričnih simptomov, nekateri pa v napredovali fazi bolezni. Med nemotorične simptome spadajo:
- nevropsihiatrični simptomi: čustvene motnje (denimo anksiozniost in depresija), psihoze, motnje kontrole impulzov, poslabšanje kognitivnih sposobnosti in demenca,
motnje spanja: nespečnost, nočne more, prekinitve spanja, motnje v REM fazi spanja, sindrom nemirnih nog, motnje dihanja med spanjem,
- avtonomne disfunkcije: prebavne motnje, urogenitalne težave, kardiovaskularne težave,
različne vrste bolečine in druge težave s čutili, kot so parestezija, okvara vida, voha in okusa

Parkinsonova bolezen ni nalezljiva in se ne prenaša z ene osebe na drugo. Vpliva lahko na številne vidike vsakodnevnega življenja in globoko poseže v kakovost življenja. Čeprav ni neposredno ogrožajoča, parkinsonova bolezen globoko spremeni življenje bolnikov in njihovih bližnjih, še zlasti ob napredovanju.

Kako bolezen zdravimo?

Za zdravljenje parkinsonove bolezni so na voljo različne vrste zdravil. Katero bo zdravnik predpisal, je odvisno od številnih dejavnikov, denimo od starosti bolnika in tega, ali so prisotne še druge bolezni. Zdravljenje je prilagojeno posameznemu bolniku. Tako imata dva bolnika z enakim trajanjem bolezni lahko predpisana popolnoma različna zdravila ali različne odmerke enakih zdravil. Zato je treba bolnikovo stanje redno nadzorovati in skladno s spreminjanjem simptomov prilagajati terapijo.

Zelo pogosto se zdravnik odloči za zdravljenje s kombinacijo zdravil. Poleg zdravljenja glavnih simptomov bolezni (tresenje, togost in upočasnjenost gibov) je pogosto treba zdraviti tudi druge težave, denimo depresijo, tesnobo, motnje spanja, demenco. Tako se lahko zgodi, da mora bolnik že takoj po diagnozi jemati več vrst zdravil.

V prvih fazah bolezni so najpogostejša zdravila za Parkinsonovo bolezen levodopa z dodatkom zaviralca COMT (katehol-O-metil transferze), zaviralca MAO-B (mono-amino-oksidaze-B) ali dodatkom dopaminskih agonistov.

V napredovali fazi bolezni pa so na voljo kontinuirane oblike zdravljenja:

- črpalka s kombinacijo levodope in karbidope
- črpalka z apomorfinom
- globoka možganska stimulacija

Poleg zdravljenja z zdravili bolnikom pomagajo še drugi ukrepi:
- fizioterapija lahko pomaga lajšati težave z gibanjem,
- telovadba kot del programa fizioterapije lahko prav tako ublaži togost mišic in pomaga ohraniti telesno kondicijo,
- delovna terapija koristi pri delu, skrbi zase in komunikaciji,
- terapija govora (logoterapija) lahko koristi, če se bolnikom pojavijo težave, kot sta tiho ali nerazločno govorjenje in motnje požiranja,
- zdrav način življenja in dejavnosti, ki bolnika veselijo, denimo ples, druženje, potovanja ... pa blagodejno vplivajo na splošno počutje in socialno vključenost obolelih.

Z ustreznim zdravljenjem in komplementarnimi terapijami bolniki lahko upočasnijo napredovanje bolezni.