Že kot športni direktor slovenske reprezentance v smučarskih skokih je Franci Petek, eden naših najuspešnejših smučarskih skakalcev, sicer pa doktor geografije, razmišljal, kako kar najbolje pripravljati mladega športnika, da bo vseskozi uspešen, stabilen in zadovoljen s tem, kar počne. Tako je po naključju spoznal metodo montessori in povsem ga je prevzela. Pred letom in pol je kot pedagog začel delati v Rahelinem vrtcu – hiši otrok Montessori v Preski pri Medvodah ter začel rezultate metode spoznavati na otrocih in sebi.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Čeprav smo bili Francija Petka navajeni videvati v povsem drugih okoljih, si ga z njegovo nalezljivo dobro energijo in duhovitim značajem ni težko predstavljati med malčki. Njegov odhod v povsem druge vode je verjetno marsikoga presenetil, a Franci pravi, da je zanj logična posledica njegovih razmišljanj in raziskovanj še iz časa, ko je bil športni direktor. Že takrat je iskal način, kako z mladimi delati drugače. Frenkova sestra Eda Šteblaj, sicer ravnateljica Rahelinega vrtca ter pedagoginja montessori in terapevtka, ki se z metodo montessori že dolgo ukvarja, mu je večkrat omenjala, kaj vse je mogoče pri otrocih doseči z njo ter z uravnoteženo vzgojo in učenjem spodbujati razvoj talentov. A se v to ni poglobil, vse dokler se ni razšel s Smučarsko zvezo Slovenije.

Otrok gradi človeka

»Še isto poletje, po prekinitvi dela na Smučarski zvezi, sem se vpisal na študij za pedagoga montessori v Ameriki. Tam sem se med drugim srečal z izrazom, da otrok gradi človeka; večkrat sem ga prebral, da sem doumel njegovo globino,« pravi Franci. Prva presenečenja je začel doživljati že na  začetku študija. »V nasprotju s smučarsko zvezo, kjer naše delo ni bilo spoštovano, je bilo tu povsem drugače. Spoštujejo te takega, kot si, nič ni narobe, če si drugačen, predvsem pa se naučiš ceniti ljudi, njihove sposobnosti in se z njimi veseliti njihovih dosežkov. Med študijem me je velikokrat stisnilo pri srcu, ko sem videl, kakšne napake sem delal kot oče. Prej sem gledal na vzgojo veliko bolj površno in seveda v skladu s tem tudi ravnal. Po eni strani sem svojim otrokom preveč z lahkoto popuščal, drugje sem bil prestrog, ker nisem razumel njihovih potreb. Vsako razvojno obdobje otroka namreč prinaša drugačne potrebe, tako da moraš res razumeti vsakega otroka, da lahko z njim delaš. O tem prej nisem veliko vedel.« Odkar dela z otroki, se je še bolj umiril, čeprav, roko na srce, smo tudi prej redko kdaj videli, da bi se razjezil. »Zdaj znam še bolj presoditi dogodke in ljudi, jasno znam reči ne, če mi kaj ni všeč, česar včasih nisem mogel.« Pa tudi prioritete v življenju so se mu povsem spremenile. »V naši družbi ves čas nekaj tekmujemo, hlepimo po nečem, kar ima nekdo drug, grabimo.« Metoda, v kateri se je Frenk tako dobro znašel, pa vzgaja drugačnega človeka, in to pravočasno, v najnežnejših otroških letih.

»Dnevno sem presenečen nad razvojem naših otrok.« Otroci v vrtcu so razdeljeni v dve skupini, v prvi so pomešani otroci do tretjega leta, Franci pa sodeluje v drugi skupini, kjer so otroci med tretjim in šestim letom. »Fascinira me, kako raziskujejo in nekatere postopke ponavljajo, dokler jih ne osvojijo. Pa kako znajo in želijo tako majhni otroci poskrbeti sami zase – se obleči, si pripraviti hrano. Izjemen občutek za red in čistočo imajo! Brišejo, pomivajo, vsaka drobtinica jih zmoti. Ti vzgibi kasneje izzvenijo, če jih ne spodbujamo,« navdušeno razlaga.

Zdaj razumem

Nova profesionalna pot prinaša spremembe na vseh ravneh njegovega življenja. Zdaj veliko bolje razume dinamiko družinskega življenja in potrebe družinskih članov. Naučil se je zaupati svojim trem otrokom – Vidu, Izi in Juliji. »Vsak ima svoje naloge in odgovornosti, vedeti pa morajo tudi, kje so meje. Dandanašnji je za otroke na primer velika skušnjava računalnik. Skupaj se dogovorimo, kdaj in koliko časa so lahko pri računalniku. Treba je biti dosleden. Pregovarjanja tukaj ni, tako smo dogovorjeni.« Prav tako zdaj bolj razume in opazi potrebe svoje žene. »Bolj se dopolnjujeva v partnerstvu in starševstvu. Zdi se mi, da sem prej na to dvoje gledal veliko bolj egoistično, čeprav jih nisem imel nič manj rad, kot jih imam zdaj.« Tako kot v vsaki družini pa tudi pri njih pride do nesporazumov. »Ampak jih bolj razumem in se zato lažje opravičim, če je treba.«