Kar vsak deseti otrok ima, ob povsem normalni ali celo nadpovprečni inteligentnosti, težave s predelavo informacij oziroma navodil iz okolja, načrtovanja, organizacije in izvajanja najpreprostejših gibov. Tako nekateri otroci z dispraksijo nikoli ne zmorejo pisati avtomatizirano, ampak razmišljajo, kako se napiše določena črka, zato pri pouku močno zaostajajo. Dečkov z dispraksijo je štirikrat več kot deklic. Njihova samopodoba in šolska uspešnost je odvisna od razumevanja okolja, prilagoditev v procesu izobraževanja, individualnih oblik pomoči in tehničnih pripomočkov. Zato pa je treba dispraksijo čim prej odkriti.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Panettone: priljubljeno italijansko sladico lahko pripravite doma

Panettone v decembrskem času zavzame prodajne police. Zakaj pa ga letos s tem preprostim receptom ne pripravite kar sami?

Kako torej prepoznamo dispraksijo?

Težko. Učenci z dispraksijo žal največkrat veljajo zgolj za površne in lene. Ker imajo pač neurejene zapiske, ker so njihove risbe celo na predmetni stopnji podobne tistim, ki jih nariše predšolski otrok, ker se nenamerno zaletavajo v sošolce, so torej nerodni, počasni ipd. V resnici pa ti otroci trpijo za razmeroma slabo znanim sindromom, ki terja prilagoditev v procesu učenja ter poučevanja, pri vseh urah in vseh predmetih in še posebno pri preverjanju ter ocenjevanju znanja in pri specialni obravnavi z upoštevanjem posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb na vseh področjih.
Učitelji morajo biti pozorni, ko se srečujejo z učenci, ki imajo v šoli težave zaradi oblike in pravilnosti zapisa in tempa pisanja. Nekateri od njih celo nočejo pisati, prinašajo domov nepopolne zapiske, so nespretni ipd. Pa si poglejmo, kaj je še značilno za otroke z dispraksijo, kako jih denimo lahko zaznajo, opazijo starši in kaj pravijo ti otroci o sebi:

 Starši o svojem otroku večkrat pravijo naslednje:
-         Tako je počasen, da ga je treba oblačiti, da ne zamudi pouka.
-         Ne mara dotikov, vedno so bile težave, ki mu je bilo treba postriči nohte in lase, umiti zobe, ga počesati.
-         Kupujem mu oblačila z zadrgo in čevlje z ježki.
-         Oblači se v napačnem zaporedju, čevlje obuje pred hlačami.
-         Kadar je, se zelo umaže in natrosi kup hrane okrog sebe.
-         Pri jedi ima veliko težav z rabo jedilnega pribora, težave ima pri rezanju s škarjami.
-         Vedno zamujamo, ker moramo čakati otroka.
-         Dela lahko le eno stvar naenkrat.
-         Govoriti se je naučil pozneje, pravzaprav še vedno govori precej nerazločno
-         V šoli piše tako nečitljivo, da mora doma vse prepisati in to dela cele popoldneve. Lažje je, če mu snov kar natisnem.
-         Neroden je.

 Učitelji o otrocih z dispraksijo navajajo:
-         Ne zna držati pisala.
-         Njegove šolske potrebščine so neurejene.
-         Izgublja pisala, šestila, copate itd.
-         Ne najde mesta v besedilu, ko je na vrsti za branje.
-         Je nemiren in ne posluša.
-         Neroden je.
-         Njegove risbe so celo na predmetni stopnji takšne, kot bi jih narisal predšolski otrok.
-         Ima orientacijske težave.
-         Najraje bi se kar skril, ko mu sošolec vrže žogo.
-         Je razredni klovn, ker je tako nespreten, da je že kar smešen. Včasih se kar izgubi, denimo, ko gremo v telovadnico.
-         Celo kadar imamo varstvo na igrišču, je videti nesrečen, saj se težko znajde pri skakanju čez kolebnico, košarki. Je pa zadovoljen pri družabnih igrah v kotičkih, ob mizi.
-         Vedno se zadnji obleče, ko gremo ven; pogosto ima napačno obute čevlje, srajca mu visi iz hlač, pulover je narobe obrnjen itd.
-         Pri risanju ima več barve na sebi kot na svoji risbi.
-         Dober je pri matematiki, računalništvu, naravoslovju itd.
-         Dobil je že nekaj Vegovih nagrad pri naravoslovju, matematiki.
-         Ko pa dela z računalnikom, šele vidim, kaj v resnici zmore itd.
 
In kaj pravijo otroci?
-         Mama mi je pozabila pripraviti telovadno opremo.
-         Nihče se noče igrati z mano.
-         Nimam prijatelja.
-         Redko se smejim.
-         Nikoli mi ne uspe vsega prepisati s table.
-         Učitelj prehitro narekuje tekst, ne morem mu slediti.
-         Ne maram telovadbe. Bojim se žoge.
-         Med odmori se kar skrijem, da mi ni treba sodelovati pri igrah z žogo.
-         Zamudil sem, ker sem se izgubil.
-         Nisem ga udaril, bila je nesreča. Kar zaletel sem se v sošolca.
-         Nimam domače naloge.
-         Saj bi naredil, če bi lahko, včasih pač ne morem.
Dobro je vedeti, da otroci z dispraksijo nikakor ne zaostajajo kar pri vseh šolskih predmetih, temveč le pri tistih, ki so povezani z določenimi motoričnimi zahtevami: na primer pri telesni vzgoji, tehničnem pouku, geometriji, likovni vzgoji, pisanju, besedni komunikaciji.

Vzroki dispraksije
Pri dispraksiji so ugotovili poškodbe višjih kortikalnih procesov v možganih, ki vplivajo na načrtovanje in izvajanje naučenih, voljnih, namenskih gibov, ob normalno razvitih refleksih, moči, tonusu, koordinaciji in čutilih. Ti procesi vplivajo tudi na načrtovanje  in organiziranje misli, zato otroci slabše razumejo navodila in sporočila okolice. Zgodi se denimo, da se smejijo v okoliščinah, ko se drugi otroci jočejo.

Pomoč otrokom z dispraksijo
Pomagajo vaje za razvoj govora in grobe motorike, ki jih otrokom pripravijo fizioterapevti, motopedagogi in logopedi, neprecenljiva pa je tudi pomoč staršev in učiteljev, po nasvetu strokovnjakov.
Prilagoditve pri poučevanju, ki so odvisne od otrokovih posebnih potreb, so med drugim naslednje: več časa za pisanje, prilagojene domače naloge, poudarek na kakovosti in ne na količini nalog, več ustnega preverjanja znanja, raba tehničnih pripomočkov, na primer računalnikov za pisanje, kasetofonov za snemanje razlag ipd., pomoč pri naravoslovnih laboratorijskih vajah, organizirano delo v paru, da bo mladostnik z dispraksijo načrtoval delo z aparaturami, spretnejši sošolec pa delo izvajal, fotokopiranje zapiskov, prilagoditev pri telesni in tehnični vzgoji, prijazno opozarjanje namesto graj, pomoč pri vključevanju v razredni kolektiv, učenje socialnih veščin, občutljivost za otrokove posebne potrebe in način prilagajanja, ki otroka ali mladostnika ne prizadene, žali, ponižuje, na primer: »Ker ne znaš pisati, boš pa ...«
 Učenci, skupaj s starši, pa se lahko naučijo, da lahko ob koncu tedna naredijo marsikaj, da učitelju, svetovalnemu delavcu sporočijo o svojih težavah, da učitelje, svetovalne delavce in vrstnike prosijo za pomoč, predvsem pa, da se ne vdajo obupu, saj je specifične učne težave mogoče premagati ali omiliti in pri tem niso sami! Pol bremena odpade, če nam ga pomagajo nositi in če zaradi drugačnosti nismo stigmatizirani. Po drugi strani pa drži kot pribito, da noben otrok ne želi biti drugačen od vrstnikov, in prav je tudi, da starši ne zahtevajo posebnih prilagoditev za otroka, če to ni nujno potrebno. Čutenje z otrokom in pomoč do te mere in v takšni obliki, da mu ne odvzamemo dostojanstva in vere vase, je pravo ravnanje!