Ko je dr. Wayne W. Dyer, avtor še tople knjige Vse, kar želite svojemu otroku, staršem zastavil vprašanje, kaj mu najbolj želijo, so vsi po vrsti odgovarjali: da bi bil srečen in brez čustvenih težav, da bi znal uživati življenje in ceniti vsak trenutek ter da bi se počutil uspešnega in pomembnega, ne glede na to, kaj bo počel. Želeli so, da bi otrokovo stopnjo uspešnosti določali notranji, ne zunanji dejavniki ter da se nikoli ne bi predajal zagrenjenosti in malodušju. Za dosego teh na videz preprostih ciljev, ki se ne tičejo denarja, ne priznanj, ne medalj oziroma talentov ali znanja, in celo zdravja ne, pa nas čaka razmeroma težka naloga - okrepiti otrokovo samospoštovanje. Kako?

1. Bodimo sami dober zgled!

Otrok se bo naučil radostiti življenja le, če smo sami tako naravnani. Preštevajmo darove življenja, četudi smo potrti, bodimo zanj hvaležni. Ko je treba pomiti posodo, je to prav primeren trenutek za hvaležnost, ker imamo hrano in posodo, ki jo je treba pomiti. Ko je treba popraviti prazno avtomobilsko zračnico, se spomnimo vseh ljudi na svetu, ki sploh nimajo avtomobila. Ključno je tudi, da otroku vedno kažemo podobo človeka, ki ima veliko samospoštovanje, saj bo le tako lahko prešlo nanj. Sami se moramo najprej čutiti lepe in dajati zgled zdravega, veselega ter telesno dejavnega človeka.

2. Vsakega otroka obravnavajmo kot edinstvenega posameznika; drugačnega od sorojencev ali kateregakoli človeka, s katerim bi ga utegnili primerjati.

3. Otroka ne enačimo z njegovimi dejanji; če otroku kaj spodleti, zato še ni neuspešen.
Na napakah se učimo, zato nas neuspeha ne sme biti strah. Otroka vselej, predvsem pa ob neuspehu, opozarjajmo na njegovo splošno dragocenost.

4. Ponudimo mu priložnosti, da bo lahko pokazal odgovornost in sprejemal odločitve; tega namesto otrok ne smemo početi starši. Samozavest se pridobi z  delovanjem, ne z opazovanjem staršev in vrstnikov. Otroku koristi, če se počuti pomembnega, če tvega, se preskuša v novih pustolovščinah in če ve, da mu zaupamo. Ravno tako je pomembno, da otroka spodbujamo, naj si poišče delo, s katerim si bo prislužil žepnino, sam naj opremi svojo sobo … 

5. Raje otroka pohvalimo, kot da bi ga kritizirali; otrok, ki je deležen veliko kritik, se nauči videti v sebi le slabo, tako da naposled ostane brez samospoštovanja. Kritika tudi v nas povzroči, da zakrknemo, kajti postavimo se v položaj obrambe tistega, kar smo, zato ne moremo napredovati. Kako je šele pri otroku? Raje ga pohvalimo, čim večkrat in iskreno.

6. Odvračajmo otroka od malodušja; vsakič, ko slišimo otroka govoriti: »Ničesar ne znam narediti!«, »Grda sem!«, »Ne znam voziti kolesa!« odgovorimo s povsem preprostim zagotovilom: »Dosežeš lahko vse, kar si zastaviš!«, »Čudovita si videti, s teboj je vse v najlepšem redu!«, »Zakaj ne bi raje še enkrat poskusil, mislim, da ti bo tokrat uspelo!« Če bo otrok pozitivne besede dovolj pogosto slišal, bo tudi sam začel oblikovati pozitivno naravnanost.

7. Zmanjšajmo pomen zunanjih meril uspešnosti; nenehno prizadevanje za dobre ocene, nagrade, denar, prva mesta na vseh področjih, gmotne dobrine. To otroku zanesljivo zmanjša samospoštovanje. Človek ne more biti vselej prvi ali vedno zmagati na tekmovanjih, lahko pa je ves čas prepričan, da je pomemben in dragocen. Šteje le otrokova lastna ocena samega sebe. Zato otroka čim večkrat vprašajmo: »Ali si med tekmovanjem užival in izboljšal svoje spretnosti?« In ne: »Ali si dobil medaljo?« Raje vprašajmo: »Ali misliš, da pri slovenščini napreduješ?« in ne: »Ali si dobil čebelico?«

Preprosta resnica je, da nihče ne more biti ves čas prvi v primerjavi z drugimi, vsakdo pa je lahko prvi v svojih očeh.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako bo talentka Kira skočila iz nevidnega oklepa treme?

Kirina največja ovira je trema, ki je tako velika zlasti zaradi odgovornosti, ki jo čuti. Kakšne stiske doživlja in kako si bo pomagala?

8. Pomagajte mu, da bo opustil pritoževanje in negodovanje; otrok, ki se pritožuje, vam v resnici govori: »Ni mi všeč, kar sem in kjer sem v tem trenutku!« Vsako otrokovo pritoževanje sprejmite z drugačnimi besedami in naravnanostjo. »Nočem k stari mami. Mami, Vili se mi spakuje. Kaj? Spet zelenjavna juha? Sovražim pomivanje posode!« nadomestimo z: »Pri stari mami se bomo imeli lepo. Dajva, dogovoriva se, kaj vse se bomo tam igrali. Zakaj bi se sploh zmenila za Vilijevo spakovanje? Morda včasih zelenjavna juha ne tekne, ampak danes ji bomo rekli lahka spomladanska juha po vrtnarsko. Pomivanje posode je tvoja odgovornost. Vsi moramo početi stvari, ki jih raje ne bi, ampak pri tem se lahko tudi zabavamo.«

9. Opomin vselej usmerimo na otrokovo obnašanje, ne na njegovo vrednost. Se pravi, da ne bomo rekli: »Si dojenček ali šolar?« ali »Len si!« temveč: »Danes se pa nisi potrudil.« ali »Takega ravnanja ne bom dovolila.«

10. Otroku spodbujajmo zanimanje za življenje in naj ne obstane v dolgočasju;  spodbujajmo ga k ustvarjalnosti, da se bo ukvarjal z mnogimi stvari, kot so branje, tek, raziskovanje, igranje, premišljevanje, snovanje, ribolov, pohodništvo, kepanje. To pa ne pomeni, da moramo ves čas razmišljati, kako bi otroka zabavali, ali da bi se zaradi občutka krivde z njim igrali družabne igre. Otrok z visokim spoštovanjem lahko počne mnogo stvari, ne da bi se mu bilo treba pri tem zanašati na druge.

11. Spodbujajmo ga k neodvisnosti; se pravi k samostojnemu razmišljanju in dejanjem. Govorimo mu: »In kaj misliš ti?«, »Koga pa bi ti volil na volitvah?« ali »Najprej poskusi sam rešiti težavo, šele nato bom prišla in pogledala, za kaj gre.«

12. Otroka učimo, naj ne sodi drugih; človek, ki kritizira druge ter v sebi nosi predsodke in sovraštvo, se gotovo počuti zelo negotovega, če se mora zatekati k takim načinom, ki naj bi mu pomagali do boljšega mnenja o sebi. Otroka učimo, da bo dojemljiv za vse ljudi in ideje, in ga popravimo vsakič, ko mu uide in o kom reče kaj poniževalnega. Zraven ga spet spodbudimo k razmisleku: »Ali resnično misliš, da so Romi slabi ljudje samo zato, ker tako govorijo o njih?«

13. Spodbujajmo otroka, da prevzame vso odgovornost za svoja dejanja. Zato je zelo pomembno, da rečemo: »Dvojko iz slovenščine si dobila, ker ne znaš vsega, ne zato, ker bi bila učiteljica slaba!« ali pa »Nič nisi slabši, čeprav zamudiš v šolo, ampak kljub temu je odgovornost za točnost tvoja, ne stvar budilke!« Otrok pa se lahko nauči biti pošten do sebe le, če izhaja poštenost tudi iz nas samih. Izražanje resnice mora biti samoumevno, kajti samospoštovanje navsezadnje ni nič drugega kot visoka notranja morala.

14. Pomagajmo mu do tega, da bo zadovoljen s svojim videzom; se pravi, da bomo najprej s svojim zgledom pokazali, da želimo, da bi se zavedal svoje simpatičnosti in zdravja. Ne ponujajmo mu nezdrave hrane in sladkarij. Ko se bo lotil programa za zmanjševanje telesne teže, bomo brž opazili, da se bolje počuti v svoji koži.

15. Spodbujajmo otroka k zdravju, ne k bolezni; otroka spodbujajmo, da si bo sam pozdravil prehlade, da se bo znal znebiti manjših bolečin, da bo vselej zavezan zdravju. Kadar se pritožuje, da je bolan, bolezni ne namenjajmo velike pozornosti. Iz besednjaka izločimo besede: »Če se ne boš oblekla, se boš prehladila!«, »Se danes ne počutiš dobro, srček?«, »Mamica ti bo dala poljubček na ubogo ročico!« Nadomestimo jih z: »Stavim, da ne boš nikoli staknil prehlada, tako močan in zdravi si!« in »Ne razmišljajmo o bolezni, sploh nisi videti bolan!«

16. Otroka obravnavajmo, kot da je popolno človeško bitje, ne šele na poti, da bo nekoč v prihodnosti postal popoln. Dvoletni otrok govori kot dvoletni otrok, ne popravljamo ga v pričakovanju, da bo govoril kot odrasel. Štiriletni otroci radi nagajajo in se norčavo obnašajo. Osemletni se pogosto umažejo in se radi igrajo z lutkami, enajstletni se radi pretepajo. Vsa ta vedenja so samoumevna in jih moramo z veseljem dopustiti. Manj ko ga bomo kritizirali in opominjali, samo zato, ker je otrok, bolj bo užival in o sebi menil, da je pomemben in dragocen.

17. Dovolimo otroku, da je edinstvena in pomembna oseba; če ima raje šport kot glasbo, čeprav smo menili, da bo glasbenik, mu ne smemo vsiljevati glasbe, naj goji lastna zanimanja.

18. Otroka objemajmo, dotikajmo se ga in ga poljubljajmo, bodimo mu telesno blizu. Če se nam to zdi nenaravno, se sprva pretvarjajmo, potem pa nam bo zlezlo pod kožo. To je eden najpomembnejših načinov, s katerim otroku sporočamo, da je čudovit!

S čim otroka najpogosteje odvračamo od odlične samopodobe?

-         Kar naprej ga opominjamo na življenjske nevarnosti: »Premajhen si še, da bi plezal na drevo! Ne približuj se bazenu, lahko se utopiš.« (Namesto da bi šli z otrokom v vodo in ga naučili plavanja.)

-         Ne dovolimo, da bi verjel, da nekaj zmore: »Mamica ti bo zavezala čevlje! Mamica te pride iskat po treningu. Premajhen si še, da bi pešačil domov oziroma šel na avtobus!«

-         Otroka odvračamo od ugovorov: »Učitelj ima vedno prav!«, »Pravilo je pravilo!«, »Naredi to in ne zastavljaj vprašanj!«

-         Otroka zavežemo družinski veri oziroma eni sami politični usmeritvi: »Pri nas smo kristjani in pika. Za nas obstajajo samo levi in pika!«

-         Otrokove sanje podcenjujemo in ga opominjamo, naj bo stvaren: »Na olimpijske igre raje pozabi. Ne boš zmogel tolikšnega garanja!« Opominjamo ga na njegove omejitve in mu dajemo podobo človeka, ki se boji lastne veličine.

-         Živimo skozi otrokove dosežke in ga navajamo, da se počuti krivega vsakič, ko nas ne vključi v svoje dejavnosti.

-         Otroka označujemo: »Pač nisi nadarjen za glasbo! Imaš pač močne kosti, to je v družini!«

-         Česar sami ne poznamo, označujemo kot čudno. Otrok se ne sme zanimati za drugačne jedi, aromaterapijo, hojo po žerjavici, budizem ali kolesarjenje po blatu.

-         Otroka nenehno ocenjujemo, primerjamo z drugimi in mu namenjamo samo ljubezen, ki temelji na »dosežkih«.

-         Otroku ne dovolimo govoriti o spolnosti, vsaj ne, dokler ni »dovolj star«.

-         Obsojamo otrokove neuspehe in kaznujemo vse, kar diši po porazu.

-         Sami smo plahi in dajemo takšen zgled otroku.

-         Otroka kar naprej popravljamo, če se slovnično nepravilno izraža ali pri opisu dogodka pove kaj, kar ni v skladu z našo razlago.

-         Čakamo, da bo otrok naredil kaj narobe, zato da ga bomo lahko spomnili še na vse pretekle napake.

-         Vztrajamo, da mora imeti otrok visoke ocene, in pričakujemo visoke dosežke, ne glede na ceno.

-         V otroku zbujamo boječnost: »Nasilnim otrokom se moraš izogibati!«, »Če ne boš šel spat, pride bavbav!«

-         Pri vseh otrokovih nesoglasjih se postavljamo v vlogo razsodnika.

-         Otroka delamo odvisnega od staršev. Hočemo, da nas za vse, kar misli narediti, ali celo za vse, kar želi misliti, prosi za dovoljenje.

Povprečen otrok ravna pravilno, otrok brez omejitev naredi pravo stvar! (Eykis)