Četudi ne verjame v duhove oziroma v možnost, da bi se vam ljubljena oseba, ki je preminila, na nek način javi z drugega sveta, obstajajo velike možnosti, da jo boste vsaj enkrat sanjali. Na ta način se lažje poslovimo od ljubljenih, zlasti, kadar obstaja nekaj, kar si v času življenja nismo povedali, a čutimo potrebo, da bi to razrešili.

Raziskava, ki so jo opravili pred leti, je vključevala 2000 anketirancev, od katerih jih okrog 20 odstotkov verjame, da so vsaj enkrat v življenju komunicirali s pokojnimi. Raziskovalci so se omejili samo na tiste, ki so prepričani, da so se jim mrtvi javili spontano, torej brez posredovanja medija, jasnovidca, hipnotizerja ali kakšnih posebnih obredov za klicanje duhov.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Čeprav se ob srečanju s pokojnikom marsikdo prestraši in v prvem hipu pomisli, da je izgubil razum, se takšni stiki običajno izkažejo za pozitivna, saj blažijo bolečino ob izgubi ljubljene osebe, dajejo uteho in spodbujajo hitrejšo čustveno ter duhovno zdravljenje.

Kaj vas pa stane, če opozorila pokojnih vzamete resno?

Resnična izkušnja ali šesti čut

Raziskovalca spiritualnih izkušenj Bill in Judy Guggenheim, ki sta o svojih dognanjih napisala tudi knjigo, pravita, da je težko ugotoviti, zakaj nekateri ljudje doživijo komunikacijo z duhom ljubljenega pokojnika, drugi pa ne. Menita, da lahko strah pred smrtjo, jeza in dolgotrajna težka žalost vplivajo na to, da se zapremo pred takšno izkušnjo. Številni ateisti, agnostiki ter skeptiki ne verjamejo v možnost komuniciranja z mrtvimi in se držijo teorije, da gre za halucinacije, ki jih lahko povzročijo globoka žalost, fantazije in neznosna želja, da bi vsaj še enkrat videli ljubljeno osebo.

V istem trenutku smrt in srečanje s pokojnim

Bill in Judy sta sistematizirala predpostavke komunikacije s preminulimi. Prva je čas: veliko je tistih, ki trdijo, da so stik s pokojnikom doživeli še preden so izvedeli za njegovo hitro smrt. To pomeni, da še niso bili v fazi žalosti, ki bi lahko povzročila halucinacije. Poleg tega se smrt in komunikacija živega z mrtvim največkrat zgodita istočasno.

Drugi pomenljiv znak pa je ta, da veliko ljudi doživi srečanje s pokojnikom šele pet, deset ali celo trideset let po smrti ljubljene osebe. Takrat je aktivno žalovanje že zaključeno, sporočila pa so lahko zelo pomembna. Pokojniki se največkrat javijo zato, da bi nas zaščitili. Tako se lahko zgodi, da nam dajo zelo jasno sporočilo, naj denimo preverimo zavore v avtomobilu, zapustimo določeno stavbo, ali pa se odpovemo potovanju z letalom … Nato pa se zgodi nesreča, ki je povezana prav s tistim, na kar so nas opozorili.