V različnih okoliščinah se ljudje počutijo različno; v nekaterih jim je udobno, v drugih neprijetno, v tretjih pa nimajo posebnih občutkov. Z izrazom območje udobja poimenujemo psihološki 'prostor', v katerem se neka oseba počuti 'doma', je sproščena, umirjena in uživa. Ta prostor je napolnjen z vsebinami, ki so mu v veselje. Ustvarjajo ga določena mesta in prostori, v njem so ljudje, s katerimi je čustveno vezan in s katerimi ima določene odnose, v ta prostor spadajo tudi njegove priljubljene dejavnosti.
Vsako območje udobja ima svoje meje, ki ga razmejujejo od drugega sveta, v katerem se oseba ne počuti tako dobro in udobno. Razliko med območjem udobja in drugega 'sveta' je najlažje dojeti in razložiti, ko gre za čustva. Ko je človek v svojem območju udobja, se počuti varno, nima občutka ogroženosti, ni ga strah, ni napet, pač pa je umirjen in sproščen. Zunaj svojega območja udobja človek deluje drugače, nenehno ocenjuje, kako velika je njegova ogroženost, ne počuti se varno, čustva so močnejša, včasih je zaskrbljen, jezen, užaljen.

Čeprav se najbolj kaže skozi čustva, je glavna razlika med območjem udobja in preostalim delom sveta v presoji osebe, koliko je verjetnosti, da bo sama ali nekdo, ki ji je pomemben, ogrožen. Ko človek presodi, da ni nevarnosti, se lahko sprosti in umiri, lahko se odpočije. Če pa verjame, da obstaja neka stopnja ogroženosti, v njem raste čustvena napetost in pripravljenost, da se odzove na neki dogodek, za katerega predvideva, da bi ga lahko ogrozil.

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Skromna želja slovenskega pevskega bisera

13-letna Eva že ta trenutek živi svoje sanje. Klepet pred velikim finalom razkriva odtenke prizemljene deklice, ki sreče ne išče med oblaki. Kaj nam je zaupala?

Pogosto območje udobja imenujemo tudi območje komforta, beseda komfort izhaja iz latinske com – s/z in forte – moč, sila, prepričanje. Območje udobja lahko torej razumemo kot neke vrste življenjsko trdnjavo pred zunanjim svetom, polnim izzivov in nevarnosti.

Iz območja v območje
Čeprav se najbolje počutimo v območju udobja, se moramo vsi naučiti delovati tudi zunaj njega, in prav tu so najpogosteje težave. Ljudje, ki se preveč bojijo sveta 'zunaj območja', ki nevarnosti zunaj njega precenjujejo in s tem podcenjujejo svoje sposobnosti, da se spopadejo z namišljenimi nevarnostmi, postanejo odvisni od svojega območja. Največji del časa preživljajo v svojem območju udobja, ne želijo ga zapustiti, če pa se že odločijo za to, se le za kratek čas.

To težavo imajo otroci, katerih območje udobja je omejeno na dom, starše in druge bližnje ter na neposredno okolico doma. Lažje jim je, če iz svojega območja udobja odidejo ob pomoči bližnje osebe, ki ji zaupajo in se z njo počutijo varne. Ko pa otrok ob spremstvu bližnjega nekajkrat obišče neki tuj prostor, se kmalu udomači in se v njem počuti dobro in udobno. Tako otrok širi meje svojega območja udobja, kar je normalen razvojni proces. Podobno se odzovejo tudi odrasli, katerih območje udobja nima dovolj širokih meja. Tako se na primer dekle počuti zelo neudobno in neprijetno, če mora samo po mestu, v družbi prijateljice pa se čuti zaščiteno in se zato svobodno sprehaja po istem prostoru.

Poleg strahu je glavna ovira za širjenje območja udobja sram. Ljudi je sram, ko mislijo, da jih drugi ocenjujejo kot manjvredne osebe. Sram je zelo pomemben občutek, ki motivira osebo, da zapusti situacijo, v kateri je sram doživela. Preprečuje ji tudi, da bi ponovno stopila v situacijo, v kateri jo je bilo sram in za katero verjame, da bi jo bilo mogoče občutiti v njej. Sramežljivi ljudje imajo razmeroma ozko območje udobja, zmanjšano je na minimum, saj iz svojega življenja izključijo velike dele sveta, za katerega mislijo, da bi jih bilo v njih sram. Tako prepričanje v veliki meri zmanjšuje kakovost njihovega življenja, saj se mnoge dobre stvari v življenju dogajajo prav onkraj roba območja udobja.

Kako širiti meje območja udobja?
Del življenja zunaj območja udobja imenujejo območje nevarnosti. Mnogi verjamejo, da je treba človeka 'vreči v svet', tako da je prisiljen navaditi se na samostojnost. Toda tak način mnoge blokira, saj jih je take možnosti groza. Zato večina sodobnih terapevtov priporoča, naj se ljudje s tovrstnimi težavami raje usmerijo v dejavnosti, ki so zanje 'drobni izzivi', saj so ti blizu zunanje meje območja udobja in ugodja. Najvarnejše je torej območje širiti po korakih. S takim pristopom ljudje v kratkem času uspejo pomembno razširiti svoje območje udobja in varnosti, brez travmatičnih izkušenj in doživetij.

Živeti brez območja
Obstoj območja udobja je izjemno pomemben, saj človeku omogoča 'varno bazo', v katero se lahko vrne in se v njej spočije in sprosti. Problem je, ko človek tega ne more početi dovolj pogosto ali zato, ker se nikjer ne počuti varno. Nekatera čustvena stanja, kot na primer kronična tesnoba ali kronična depresija, vplivajo na osebo tako, da se nikjer ne počuti varno, sproščeno in umirjeno. V takih primerih je najbolje, da se pogovori s strokovnjakom.

Ko gre za otroke, pa jih morajo starši znati spodbujati, da širijo meje svojega območja udobja. Spodbujati morajo razvoj otrokovih sposobnosti, da bi se otrok dobro počutil tudi v drugih delih sveta, ne le v svojem, domačem. Otrok se mora zato naučiti, kako se vesti v različnih novih situacijah, z različnimi ljudmi, naučiti se mora novih dejavnosti. Kolikšno bo območje udobja nekega človeka, je odvisno tudi od njegovih sposobnosti in veščin, izpostavljenost novim situacijam pa pripomore k temu, da pridobi samozavest in se navadi na nove vsebine.

Pomembno je torej sprejeti izzive. Da bi se namreč učili in razvijali kot osebnosti, moramo od časa do časa zapustiti lastno območje udobja, saj le tako širimo njegove meje.