Za kaj sploh gre pri razcvetu ženske?

Razcvet ženske temelji na spoznanjih iz prakse. Vse ženske v življenju potujemo skozi razcvet. Ženska je kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Ženskam so povezovanje in s tem odnosi izjemno pomembni, zato se prilagajamo in se trudimo ustreči drugim. In ker imamo tudi zelo razvito intuicijo, jo uporabljamo za prepoznavanje želja drugih in jim pogosto damo to, kar potrebujejo, preden sploh izrazijo svoje želje. Smo skrbne, se razdajamo, potem pa večina pride do točke, ko prepoznajo, da so se razdale do mere, da ne vedo več, kdo so. To čustveno prebujenje se običajno zgodi med 28. in 33. letom. V prehodu v trideseta leta se neko jutro zbudijo in ni jim jasno, kje so, kdo je zraven njih, kakšno življenje živijo. Zbudijo se v pomanjkanje čustvene povezanosti s seboj in ljudmi okoli sebe. To je izjemno dramatičen prehod v življenju ženske, tudi zame je bil. Veliko jih okoli 33. leta ugotovi, da niso zadovoljne s tem, kar imajo, a kaj lahko naredijo? Do takrat si ustvarijo kariero ali družino, in ko se pojavi nezadovoljstvo, jim ni jasno, kaj ni prav, ker imajo vse, kar so želele. In od tod prihaja še večja zmedenost; kaj se dogaja, saj bi morala biti srečna, a od kod potem notranja praznina in nezadovoljstvo. Večina potlači to prebujenje, ker ne ve, kaj se dogaja. A do 40. leta vse bolj in bolj v ospredje stopa hrepenenje ženske duše po razcvetu. Ko je pri 33. letih razpadlo moje življenje, čeprav sem imela po merilih družbe vse, kar sem želela, sem to krizo prepoznala kot drezanje duše, da se razcvetim. In v prvi fazi razcveta se moraš odpreti, narediti prostor za nove stvari. Čeprav se je glede na prtljago iz otroštva in prednic včasih strašljivo odpreti, ker se oklepamo doseženega, varnosti, statusa, je to nujno narediti. Varnost je ženski namreč izjemno pomembna, je ključna, in običajno to varnost iščemo prav v odnosih.

Kako pa je to pri samskih ženskah?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Oddaja Riba, raca, rak se zaključuje

Žalostna novica za vse oboževalce oddaje Riba, raca, rak. Jutrišnja oddaja bo tudi zadnja. Ali se oddaja umika s sporeda?

Izziv sodobne ženske je v tem, da je to osvobajanje ženske, ki ga je sprožilo gibanje feminizma, osvobodilo moški del v ženskah. Z zelo odločnimi koraki so stopile v moški svet. Ker pa imamo ženske sposobnost, da vse, česar se lotimo, res izmojstrimo, smo izmojstrile moški način delovanja. Tako smo v svetu tekmovalnosti, da dosežemo, kar si zamislimo, in gremo za tem. Ženske pa smo toliko vztrajne, trmaste, da ko se zavežemo nečemu, gremo pogosto čez sebe. To je glavni problem sodobnih žensk, ker se ne zavedamo, koliko nas to stane. Ko deluješ v moškem svetu, ki ga poganja hormon testosteron. Ženske ga nimamo veliko v telesu. Zato večina žensk za vsakdanje rezultate živi na adrenalinu. Okoli 40. leta, če ne prej, pa zato izkušamo izgorelost, izčrpanost nadledvične žleze, imamo težave z delovanjem, depresijo. Pri ženski pri 40., ko začne hormonski sistem prehod v menopavzo, se to pozna na organih, boleznih rodil, prsi, boleznih srca in ožilja, izčrpanosti telesa, ki ne zmore dohajati, kar bi ženska želela. Izjemno bogato obdobje imaš lahko do 40. leta, a te vse počaka za vogalom. Začne se z izjemnim občutkom osamljenosti, ko, čeprav imaš okoli sebe ogromno ljudi, uspešne ženske poročajo o osamljenosti, čustveni nepovezanosti, ne zmorejo ustvariti globoke intimnosti v katerem koli odnosu, po kateri hrepenijo. Ne le v partnerstvu, večina žensk, ki imajo težave s pomanjkanjem intimnosti v odnosih, deluje v svojem življenju na površini. Kajti v resnici je moški tisti, ki vodi v globino, potrebuješ ga, da te pelje v globino, sicer živiš plitko, prazno življenje. Ker hrepenimo po globinah, nam je težko, zato iščemo nadomestke, polnimo praznino s hrano, televizijo, odvisnostmi, ki nam pomagajo zapolniti praznino v sebi. Vse te stvari samo povečujejo nezadovoljstvo, občutke neizpolnjenosti. Če ne prej, je ženska pri 42. močno soočena s tem, kaj je v življenju naredila zase, kaj je, kateri pečat je pustila v svetu. Štirideseto leto je prelomno, ker ti hormonski sistem ne dopusti več, da kar si prej spravljala pod pokrovko, še naprej skrivaš. Če nisi voljna slišati, trpi telo. Tu se začne, če se ne poslušaš, se to pozna na telesu.

Potem je nujno imeti moškega v življenju?

Moška esenca ustvari polarno nasprotje ženski esenci. Pogosto gremo v njihov svet, moško esenco izmojstrimo, žensko pa zapustimo. Toda dalajlama je rekel, da je zahodna ženska tista, ki bo rešila svet. Zakaj? Prvič, ker smo se osamosvojile in izmojstrile moško esenco in imamo zdaj možnost povezati ta svetova v sebi, da lahko, če stopimo v svoj ženski del, dosežemo harmonijo v sebi. Izziv je v tem, da v resnici ne poznamo ženskega načina delovanja, zato ne moremo ustvariti harmonije. Prav s tem, ko vstopimo v svojo žensko esenco, pa postanemo tudi zgled za moškega, kako lahko oni objamejo ženski del, animo v sebi. Drugič pa drži, da imamo na zahodu možnost svobodne izbire in odločanja, da lahko v polnosti zaživimo svojo vizijo, namen, lahko dosežemo tisto, za kar smo se rodile, zato je na nas odgovornost, da to naredimo. Zakaj imeti moško esenco v življenju? Moški predstavlja zavest, ženska pa življenje. Izjemen izziv žensk je, ker je moški vedno tisti, ki penetrira materijo. Na fizični ravni v spolnosti moški penetrira žensko telo in na duhovni ravni zavest vedno penetrira, vstopa v materijo. Izjemno velik izziv je, ker se temu upiramo in tega nismo voljne sprejeti. To je drugi korak v razcvetu, da moramo sprejeti oziroma prepoznati umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost ima na eni strani penetracijo, ta vidik moške zavesti, ki vstopa, da pa lahko vstopi, se mora ženska odpreti in sprejeti. Z možem sva se pogovarjala o tem, pa sem trdila, da ko moški osvaja žensko, mora on narediti nekaj zanjo, on pa je trdil, da to ne drži. Ko govorimo o začetkih odnosov, je vedno ženska tista, ki odpre vrata. Ni mi bilo jasno, ampak v resnici ženska povabi moškega, da vstopi v njen svet, naredi prostor za moškega. Če ga ne naredi, moški lahko vstopi samo na silo, česar pa običajno ne želijo. Težava samskih žensk je, da so toliko v moški energiji, da se ne zmorejo odpreti in sprejeti, dovoliti moškemu, da vstopi. Kot pri magnetu se enaka pola odbijeta in se ne privlačita. Narava ženske je, da je sprejemljiva, se odpre in sprejema, izziv v sodobnem svetu pa, da bolj cenimo dajanje kot sprejemanje. Dajanje nam je vrlina, kar spet kaže na to, kako je moška paradigma bolj cenjena, ker je dajanje njen del. Dojela sem, da ima moška paradigma polarnost jemanja in dajanja. Ti moraš nekje vzeti, da lahko daš, in ženske smo izmojstrile to, da jemljemo sebi, da lahko dajemo drugim. Ženske jemljemo v svojem notranjem svetu energijo, denar, pozornost, da dajemo drugim, ker se tega ne zavedamo, pa se izčrpavamo. Ženska paradigma ima za osnovo sprejemanje; ti se moraš odpreti in sprejeti, da lahko deliš.

Če sva spet pri samskih ženskah … Ampak ko to narediš, se ti pa 'prilepi' kaj, česar ne želiš, nefunkcionalni moški.

Odnos, ki ga imaš s svojim notranjim moškim, se odslikava v zunanjem moškem. Dokler ne pozdraviš odnosa z notranjim moškim, ki izvira v odnosu z očetom, boš ta odnos vedno znova preigravala v zunanjem svetu. Ciklu ne moreš uiti, lahko se le sprijazniš s svojimi notranjimi ranjenostmi, otroškimi strategijami, s katerimi si dobila pozornost očeta in ljubezen mame. Večina žensk v partnerstvih v prvi fazi predeluje otroške ranjenosti. Večino jezi, da ko se spustim in odprem in si dopustim, da sem, kar sem, je prva stvar, ki se zgodi, da v ospredje pridejo ranjenosti, nepredelane stvari, ki jih skrivamo v notranji senci. Ko se odpreš, ko rečeš 'odločila sem se, da se bom sprejela, ljubila, negovala', ko se odločimo, da bomo prijazne s seboj, na površje pride, kar je boleče, in s tem se ne moremo sprijazniti. To je naraven proces, ki poteka, ko si dopustiš, da se odpreš, sprejmeš ljubezen, iz tvoje notranjosti pride na površje, kar potrebuje ljubezen, sprejemanje. Po prvi fazi zaljubljenosti sledi faza razčiščevanja oziroma zdravljenja, na površje pridejo ranjenosti, odnos z očetom, prejšnje zveze, bolečina ob tem pa zahteva, da temu nameniš pozornost in sprejmeš. Ker pa se tega bojimo in ne vemo, kako to sprejeti, saj nam rešitev ni bila predana s strani žensk v našem življenju, se zapremo, namesto da bi ostale odprte. Mehanizem ženske je, da se odpiramo in zapiramo. Nekaj, česar moški nikakor ne razumejo. Kaj se dogaja? V enem trenutku je prijazna in odprta, v naslednjem intimnosti in čustvene povezanosti ni več. Moj mož temu pravi, da je čustvena povezanost nekaj, kar zna ustvariti ženska, moški tega ne zna. Moški je v čustvenem svetu izgubljen, to ni njegova domena. Zato se moški umakne, ko začne ženska govoriti o čustvih, ker ne ve, kaj s tem početi, zanj je to nepotreben balast. Ženskam pa, ker gledamo na moške kot na poraščene ženske, nam enake, ni jasno, kako da tega ne razumejo, ne poslušajo. Moj mož to razlaga takole: če imamo vsi šum, ki moti notranjo praznino, ko začne ženska razlagati o svojih čustvih, to poveča šum v moškem življenju. To je tista situacija, ko te moški stekleno gleda in vidiš, da nima pojma, kaj se dogaja.

Izziv sodobne ženske se je naučiti komunicirati z moškim, prepoznati, kako smo si različni. Če želiš priti v njegov svet in mu res povedati, kaj potrebuješ, mu moraš to povedati na njegov način, da bo razumel. Izziv je v tem, da se v čustvih ženske izgubljamo. Ko je boleče in se čustveno prebudimo, ugotovimo, kako smo se v zaljubljenosti prilagodile moškemu, ker je bil tudi to izziv, ker toliko hrepenimo po odnosih, povezanosti, da smo se bile voljne prilagoditi. Na začetku zveze poskušamo na primer ženske ugotoviti, kakšne so bile njegove prejšnje ženske, kaj ima najraje pri ženski, kaj si želi, in se začnemo prilagajati – in smo se voljne do te mere, da popolnoma zanikamo svoje življenje, prekinemo odnose s prijateljicami, menjamo službo, podobo, vse smo pripravljene narediti, samo da bi imele odnos. Ko pride faza prebujenja, se prebudi zamera v ženski, ker ugotovi, do kolikšne mere se je bila pripravljena prilagoditi in tega v čustvenem smislu ni dobila nazaj v enaki meri, kolikor je dala, se razdala. In ko imaš take izkušnje za seboj, take odnose, se velikokrat upiraš iti v odnos, ker je bolečina prevelika, da bi tvegala in šla vanj. Torej smo raje samske in rečemo 'hvala lepa'. In vendar se vse začne v odnosu s seboj. Moja izkušnja je, da ne glede na to, kam greš, sebe in svoj paket neseš s seboj. Če imaš za seboj serijo bolečih neizpolnjujočih odnosov z isto rdečo nitjo, če tega ne transformiraš v sebi, vedno preigravaš isto zgodbo.

Velika bolečina samskih žensk je v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. V odnosih pričakujejo, da bi se moral spremeniti moški. A to je projekcija. V resnici moraš ti sprejeti pri sebi, kar te boli, žuli, kar je tisto, kar s seboj nosiš od otroštva in se s tem ne spogledaš, ker iz tega ustvarjaš vse odnose. Moje prebujenje se je zgodilo, ko sem bila prvič noseča. Spoznala sem, da ni dovolj, da delam na sebi, če vedno znova pogrnem na partnerstvu, na testih vsakodnevnega življenja, ker se nisem voljna spogledati s temi stvarmi in jih samo potlačim v sebi. Če stvari ne rešiš v sebi, pa jih predaš naslednji generaciji. Moja motivacija je bila, da se vse to, pridobljeno s strani prednic vseh generacij, z menoj konča in tega ne želim predajati naprej. Vrgla sem se v raziskovanje. Vsakič ko naletim na mino, ki je izjemno boleča, vztrajam in se spoprimem s tem. Eno od mojih spoznanj pri tem je tudi, da moramo nehati delati na sebi – za ženske je ključno, da želimo negovati sebe. Z moškega vidika smo nasilne nad seboj, ker hočemo z voljo stvari zaključiti, jih dokončati, ko stvari moramo narediti, to je treba rezati, na moški način pristopamo do sebe … Ko sem začela delati z notranjim otrokom, sem opazila, koliko sem se ranila s tem načinom. Na silo, z voljo, ker sem se odločila, sem želela spreminjati stvari. A izziv v partnerstvih, ki jih gledam, je, da ko ženska zapre vrata, moški poskuša na silo vstopiti. Od tod nasilje; ko se ženska zapre, se lahko penetracija zgodi samo na silo. Ko je zaprta, zavest poskuša vstopati na silo.

Torej ko se zapreš in se ne ukvarjaš več z odnosi, na vso silo pride nazaj nepredelano?

Gre za projekcijo. Ko si rečeš 'zdaj se bom pa odprla in sprejela', pridejo zanikani deli tebe. Instinktivni način, kako se s tem spoprijemamo, izhaja iz naših plazilskih možganov, iz načela preživetja, ki pozna štiri odzive: lahko se borimo s tem, bežimo, zmrznemo in damo glavo v pesek kot noj in se delamo, da to ne obstaja, torej to zanikamo ali omedlimo in smo nezavestni. Večinoma, ko smo soočeni s temi izzivi v sebi in jih projiciramo v svet, se soočamo skozi te štiri odzive. Ali se borimo s tem, grizemo, zbežimo, se nočemo ukvarjati s tem, gremo v odvisnosti, s katerimi polnimo praznino, ustvarjamo zaščito, da nekaj ne more do nas … Velikokrat, ko polnimo 'blazino' s hrano, nam maščoba služi kot zaščita. To so obrambni mehanizmi, ki nam služijo, zato ne moreš shujšati, dokler se ne pomiriš s svojim notranjim otrokom. Lahko na silo poskušaš, a vedno znova vse pride nazaj, ker dokler ne pozdraviš vzroka, je to tvoj obrambni mehanizem, ki ti služi, in se boriš proti sebi. Napadaš sebe, hočeš si vzeti nekaj, kar potrebuješ, da te ščiti pred bolečino. Ali greš v zanikanje. To ne obstaja, to ni del mojega življenja. Ali v otopelost, da ne čutiš nič. Ampak potem tudi ne čutiš radosti v življenju. Ko se zapre za eno, se zapre vse.

Kaj pa preigravamo v energetskem smislu? Kako se čutimo v odnosih, kako delujemo?

Vse, pred čimer bežiš ali se boriš, vedno znova pritegneš v življenje. Vesolje ti daje izkušnje, ti pripelje ljudi, s katerimi imaš na duševni ravni dogovor, da ti pomagajo, da se prebudiš in vidiš, kar skrivaš v sebi. Če ne vzameš lekcije, greš še en krog, tvoja duša uporabi vse večje kladivo. Nekateri se nikoli ne zbudijo, gredo po poti bolezni in odidejo s planeta. Gre za energijsko ujemanje. Vse, kar je znotraj tebe, privlači v tvoje življenje, kar je v tebi. Bistveno je, da moraš ti postati ta ženska, ki ima ta harmoničen odnos, ki si ga želiš v življenju. Postati, biti moraš ta ženska, ki ima vse, kar si želiš. V tem je največji izziv, ker nismo voljne postati ta ženska, ker se moraš za to soočati s seboj, narediti alkimijo notranjega svinca v zlato svoje duše. Se spoprijeti s strahovi, bolečinami, ki so del mehanizma, ki ti služi. Ni ti treba preigravati, moraš se zavedati tega, da je to del tvojega življenja, in sprejeti. To rada primerjam s tem, da imamo igrišče, na katerem igramo igro svojega življenja. Smo glavni igralec, kostumograf, režiser, producent, vse. Arhetipi na tvojem notranjem igrišču so tisti, ki jih ti izbiraš zavestno ali nezavedno. Lahko je v ospredju žrtev in skače v igre, lahko saboter, ker sabotiraš priložnosti zaradi svojih strahov, a je vse to tvoja izbira. Zavedno ali nezavedno, ampak je izbira. Ko govoriva o žrtvi, moraš stoodstotno sprejeti odgovornost za svoje življenje, za to, kar ustvarjaš, nehati igrati žrtev in namesto senčnega dela žrtve, ko so vsega krivi drugi, lahko v notranji alkimiji preobraziš svinec žrtve in začneš igrati zmagovalca. Zlati del žrtve je namreč zmagovalec … notranji zmagovalec, ki vedno znova postavlja sebe na prvo mesto in prevzema odgovornost za vse, kar ustvarja. Moraš torej postati ženska, ki ima ta harmonični odnos s seboj.