Drugačni časi

Vsi poslušamo starše in stare starše, kako nam kakšna 'vzgojna' ni čisto nič škodovala, in čeprav je najbrž tam zunaj veliko mladih staršev, ki tovrstne 'vzgojne' prijeme še vedno uporabljajo, je nasilje nad otrokom obravnavano kot eden najhujših prekrškov. Najbrž je bore malo staršev, ki si upajo priznati, da svojega otroka (ne glede na starost) včasih tudi fizično kaznujejo – naj bo to udarec po zadnji plati ali pa zaušnica. Res je, starši ne bi smeli nikoli prestopiti te meje in udariti svojega otroka, a pridejo trenutki, ko starši pozabijo na vse.

Predšolski otrok se ne ustavi pred prehodom za pešce, ampak iz gole kljubovalnosti (ali pač neprevidnosti) steče čez zelo prometno cesto, najstnik vam z nožem v roki zabrusi, da se bo kar ubil, ker mu sredi tedna ne dovolite ostati zunaj do srede noči, in še kakšen primer, s katerim se prej ali slej sreča vsak roditelj, bi lahko omenili. Pa je udarec rešitev? Seveda ne, v omenjenih primerih morda služi bolj kot streznitev. In ima za posledico obilo slabe vesti.

Nad otroka ne dvignite roke

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Gašper Rifelj in zaročenka Maja Geršak sta se spoznala v oddaji

Pevec Gašper Rifelj in plesalka Maja Geršak sta se spoznala v oddaji Zvezde plešejo, v razmerju sta se jima rodila dva otroka, zaročena pa sta že od leta 2021.

Ne glede na to, kako zelo otrok starše prestraši, razočara, jih izziva ali preprosto preizkuša njihove meje, ti ne bi smeli nikoli prestopiti meje in ga udariti. Otroku ste s tem pokazali, da ste nemočni, saj ste od njega večji, močnejši in predvsem pametnejši, in če vas je otrok pripeljal do slepe ulice fizične kazni, potem je nekaj narobe z vašo vzgojo. Zatorej globoko vdihnite, preštejte do deset in potem otroku čim bolj mirno in razumsko razložite, kaj želite od njega oziroma kaj je storil narobe.

Seveda obstajajo drugi načini, da kaznujete otroka – pri starejših največkrat zaleže ukinitev/zmanjšanje žepnine, prepoved gledanja televizije, prepoved uporabe računalnika ali nepogrešljivega mobilnega telefona, pri mlajših z odvzemom najljubše igrače za določeno obdobje ali s kratkotrajno osamitvijo (na primer otrok mora sedeti na stolu ali stati v kotu toliko minut, kot ima let).

Tišina boli

Za otrokovimi neumnostmi in nepremišljenimi izjavami se včasih skriva kaj več, zato boste starši storili veliko napako, če ga boste kaznovali s tem, da molčite in se z njim ne želite pogovarjati oziroma ga poslušati. Otrok, ki je na incident morda že pozabil in zanj življenje brez posebnih zamer teče dalje, bo to razumel kot odklonitev in izgubo sogovornika ter zaupnika. To bo imelo posledico predvsem pozneje (v najstniških letih), ko se starši sprašujejo, zakaj jim (problematični/običajni) najstnik ne zaupa in jim nič ne pove. Preprosto zato, ker je morda od mladih nog vajen, da ga ne poslušate, da mu ne znate ali ne želite prisluhniti.

Nasilje med vrstniki

Nasilje med vrstniki postaja žal del slovenskega vsakdana in se pogosto začne že pri najmlajših, torej v vrtcu. Udarci, brce, ugrizi, ščipanje in pljuvanje so najpogostejši način 'obračunavanja', in tu se starši največkrat ujamemo v past in začarani krog. Nihče ne želi, da bi bil njegov otrok mevža in vsak dan tepen, otroke učimo in jim dajemo zgled, da je treba spore reševati mirno (in če ne gre drugače, s pomočjo posrednika), a ko se incident ponovi večkrat in ko ne pomagajo niti pogovori z vzgojitelji in starši … Takrat začnemo starši učiti otroke, kako naj se postavijo sami zase, tudi z udarcem, če je treba. Včasih je pač tako, da se od težav ne da (ali sme) več bežati, temveč se je treba z njimi spoprijeti. 

Otrok naj v vrtec ali šolo ne nosi dragih igrač, saj so te mikavne vsem in so lahko hitro jabolko spora. 

Večji so otroci, večje so težave in težje jih bo reševati. V osnovni šoli začne prihajati do izrazitega druženja po skupinah, problematični otroci največkrat držijo skupaj, pred njimi ni varen nihče. Enega nasilneža je še mogoče osamiti in izločiti, vso skupino pač toliko težje. Zato je zelo pomembno, da otroka naučite, da o težavah spregovori tako z učiteljico kot seveda z vami in da se težava reši, še preden postane resen problem. Seveda nemalokrat pride do bridkega spoznanja, da ima nasilen otrok doma starše, ki svojega otroka idolizirajo ali pa so tudi sami nasilneži. 

Nasilje med starši

Seveda se potem vsi sprašujemo, kaj se dogaja za štirimi stenami in zaprtimi vrati take družine. Oče nosi hlače in svojo avtoriteto podkrepi z 'vzgojnimi' udarci? Mama udarce tiho prenaša, trpi, potem pa v nekem trenutku 'eksplodira' in se fizično znese nad otrokom? Ta ima doma najslabši možni zgled in je vajen, da težave lahko reši le s pretepanjem, zato jih tako rešuje tudi sam.
Odrasli smo prvi zgled otrokom, kako je treba težave reševati in se z njimi spopadati. Pogosto je tako, da tisti, ki ne znajo rešiti preprostih nesoglasij z otrokom in svojega otroka večkrat udarijo, kot objamejo ali pobožajo, to počnejo tudi, kadar pridejo v konflikt z odraslo osebo. Za otroka pa ni hujšega kot opazovati starše, ki se pretepajo, se obmetavajo najprej z žaljivkami, potem pa tudi s kakšnimi tršimi predmeti.

Rešitev je v tem primeru pravzaprav preprosta – če dva odrasla vidita, da nista sposobna skupnega življenja, je ločitev najbolj logičen korak. Ne vztrajajta skupaj zaradi otroka, ker bo vse skupaj samo še bolj mučno in žal tudi boleče. Še bolj pomembno pa je, da zakonca/partnerja, ki ne najdeta več skupnega jezika, za orodje/orožje izživljanja, maščevanja in nagajanja ne uporabljata svojih otrok, ki za vse skupaj niso nič krivi.

Sodobne oblike nasilja

Tehnološki napredek je seveda prinesel tudi nove oblike nasilja, lahko bi mu rekli kar e-nasilje. Mobilni telefoni in tablični računalniki so v prvi vrsti lahko vzrok za nasilje, ko si nekdo želi prilastiti luksuzen izdelek, ki ga je opazil pri nekom drugem – pri nekom, ki je morda mlajši, šibkejši ali zgolj osamljen.

Tu pa so seveda še svetovni splet in družabna omrežja. Vsi se spomnimo poročanja medijev iz sosednjih držav, kjer so bile na Facebooku ustanovljene posebne skupine z namenom spodbujanja sovraštva, zasmehovanja in poniževanja do določene osebe. In otroci (še posebno ranljivi mladostniki) se s tem pritiskom pogosto ne znajo pravilno spopasti. Ponosni so na število 'prijateljev', pred okolico želijo biti videti neustrašni, odzovejo se na različne izzive, po zaslugi deljenja mobilne številke jih sredi noči budijo klici, prejemajo opolzka ali nesramna SMS-sporočila ipd. Zato morajo biti otroci pri uporabi družabnih omrežij še posebno previdni in se o vsem prej posvetovati s starši. Staršem in otrokom tako v branje priporočamo nekaj zanimivih knjig s tega področja, na primer Iskanje Eve Damijana Šinigoja, iBoy Kevina Brooksa in Uničimo jo! Kate McCaffrey. Škoda, da Desa Muck (še) ni napisala knjige Blazno resno o internetu in družabnih omrežjih.