Med številnimi pismi, ki jih dobivam, je bilo tudi tole, iz katerega objavljam krajši odlomek: »Naš otrok ima postavljeno diagnozo ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder) in spekter avtizma, zato ga pošiljajo, kot tudi vse preostale otroke, od enega do drugega strokovnjaka. Dejansko se stroka na nas uči in sama nima pojma, kako pomagati. Vsak takoj, preden se diagnoza sploh postavi, priporoči tablete, predvsem ritalin in stattero. Tistemu, ki ne prenaša ritalina, po navadi zamenjajo recept za stattero. Dela se samo diagnostika, potem pa se počasi zadeva neha, če nisi pri volji sprejeti 'čudežne tabletke'. Po pogovorih z mamami, ki imajo podobne probleme s svojimi otroki, sem se prepričala, da te 'čudežne tabletke' ne rešujejo težav, temveč ustvarjajo nove, veliko hujše. Ritalin predpisujejo in dajejo kot bonbončke. Pritiski so na vsakem koraku, čim je otrok malo bolj živ ter ni tiho in priden.«

To ni bilo edino pismo o tem čedalje hujšem problemu otrok in njihovih staršev. Tudi v osebnih pogovorih sem slišal marsikaj, in to me je napotilo, da sem se lotil te teme. Saj že veste, da diagnoza ADHD po naše pomeni hiperaktivnost oziroma motnje pozornosti. Skratka, otroci so, kot so nekoč dejali, »kot živo srebro«, izjemno živahni, nenehno v gibanju in težko jih je pripraviti do zbranosti ter pozornosti. Že ti dve ugotovitvi sta dovolj, da se zazremo v naš fosilni šolski sistem, ki temelji na pridnih učencih, »piflarjih«, kot smo jih nekoč imenovali. To je povsem v skladu s prevladujočo ideologijo elit, ki hočejo »več znanja za večjo konkurenčnost«. Če razumemo »več znanja« kot le zajemanje iz obstoječega čebra znanja, nam postane jasno, da gre za promocijo ponavljanja in »utrjevanja« že obstoječega. Torej gre za zanikanje ustvarjalnosti oziroma domišljije, ki sta edina poroka za razvoj človeštva v varnejšo prihodnost. To pa elitam in politiki ni pogodu. Oni nas žele obdržati natančno tu, kjer smo sedaj.

Človeka je treba zlomiti …

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Simpatična Dalmatinka presenetila z novo podobo

Hrvaška pevka Domenica je javnost tokrat razveselila s čutno balado, za katero številni že pravijo, da je njena najboljša pesem v samostojni karieri.

Če pogledamo »preživahnega« otroka, bo umestno, da citiram Hermanna Hesseja: »V človeku je nekaj divjega, nekaj, kar se bohoti mimo zakonov elite in omike povprečnežev, in to je treba zlomiti, nevaren plamen, tega je treba najprej pogasiti. Človek, kakor ga je ustvarila narava, je nekaj nepreračunljivega, ne moreš prodreti in videti skozenj, nevaren je. Tako kot pragozd, ki ga je treba otrebiti, počistiti, kultivirati. Tudi šola mora zlomiti naravnega človeka po zamislih oblasti, za koristnega člana družbe. Biti najboljši zgolj po nameri staršev in učiteljev, iz strahu pred njimi. Kaj imaš od tega, da si prvi, jaz sem dvajseti, pa nisem zaradi tega nič bolj neumen kot si ti stremuh.«  To je jasen ugovor proti vsakršni »piflarski« tekmovalnosti, ki vodi zgolj v svetovno vojno za vire, pri posamezniku pa v konformizem in bedno potrošništvo.

Hesse nas uči še nekaj izjemno pomembnega: »Med geniji in učitelji že od nekdaj zija globok prepad in nad tem, kaj se iz takih ljudi izcimi v šolah, se učitelji že vnaprej zgražajo. Geniji so tisti zlikovci, ki ne spoštujejo učiteljev, ki začno pri štirinajstih kaditi, se pri petnajstih zaljubijo, zahajajo v šestnajstih v gostilne, ki berejo prepovedane knjige, pišejo predrzne spise in so v dnevniku zapisani kot vodje kandidatov za zapor. Geniji zrastejo v ljudi, ki šoli navkljub ustvarijo imenitna dela in jih pozneje, ko so mrtvi in jih obdaja prijeten nimb oddaljenosti, učitelji postavljajo drugim rodovom za vzgled kot žlahtne vzornike. Vedno znova se dogaja, da prav tisti, ki jih učitelji sovražijo in kaznujejo, pozneje bogatijo zakladnico našega ljudstva.« Starši seveda trpimo ob navedenih ekscesnih znakih genialnosti otrok, ki jih poskuša oblast v kali zatreti, vendar se vedenja ljudi ne da standardizirati in egalizirati. Narava gradi na pestrosti, ne na uniformnosti. V monokulturah se bohotijo pleveli in škodljivci.

Saj sploh ne znamo živeti!

Res, kako obupno malo vemo o drugih ljudeh.  V šoli nas učijo sto nepotrebnih letnic, desetine krvavih bitk in imena največjih zločincev človeštva, nič pa ne vemo o ljudeh tistih časov. Kako so živeli, katere lokalne vire so uporabljali ter kakšne tehnologije in orodja so razvili, da so preživeli. Sedaj beremo in poslušamo o klestenju socialne države, o korupciji politikov, o novih davkih, malo pa vemo, kako živeti. Mlade učimo podjetništva, kaj pa njihova opravilna sposobnost za preživetje?

Ko si farmacija izmisli bolezni

Vrnimo se na naše otroke, ki so »preveč aktivni« in ne spadajo med ciljne, vnaprej dizajnirane osebke, ki izpolnjujejo zapovedane vzorce vedenja po meri elit. Ločnica med zdravjem in boleznijo je široka siva cona prehoda. Znanost natančno popisuje bolezni, za zdravje pa še nimamo eksaktne znanstvene definicije. Saj niti ni možna, kajti sodobna redukcionistična znanost je vse preveč pod vplivom kapitala, ki jo krmari. Recimo medicina, ki si jo je prilastila farmacevtska industrija in jo  ugnezdila v sivo cono med zdravjem in boleznijo. Poslovni cilj farmacevtske industrije namreč ni zdrav posameznik, temveč kronično bolan človek. Zdrav posameznik ne nosi dobička, dobičkonosen je bolnik. Če je slednjih premalo, si izmišljajo nove bolezni  ali pa spreminjajo diagnostične parametre. Tragično je, da imamo sistem, ki ne temelji na produkciji zdravja, temveč na reprodukciji bolezni.

Preveč kemije škoduje že otrokom!

Toda eksplozija incidence ADHD med otroki odpira temeljno vprašanje – kaj je njen vzrok? Leta 2010 je David Katz v reviji Pediatrics objavil, da imajo otroci z ADHD v urinu povišano raven metabolitov pesticidov. Istega leta je v isti reviji skupina raziskovalcev pod vodstvom Maryse F. Bouchard našla povezavo med ostanki organofosfornih insekticidov (OP) v urinu otrok in povečano incidenco ADHD. Med otroki (od 8 do 15 let) je bila za dvakrat višja incidenca ADH! Ker vemo, da se OP izločijo iz telesa že v nekaj dneh, njihova stalna prisotnost v urinu pomeni, da so jim otroci nenehno izpostavljeni. Tudi sistematičen pregled več kot sto znanstvenih člankov (Elsevier, AF Hernandez, B. Gonzales, 2016) je potrdil verjetnost povezave med izpostavljenostjo pesticidom in incidenco ADHD. V igri so dolgoročni učinki majhnih odmerkov.

Zanimiva je povezava ADHD s CFS (Chronic Fatigue Syndrome – sindrom kronične utrujenosti), ki ima podobne simptome (motnje  pozornosti in kratkoročnega spomina, nenavadni glavoboli, zmanjšana odpornost itn.). Večina raziskovalcev pri nastanku CFS poudarja »multiplo kemično občutljivost«, nastalo zaradi sinergijskega učinka koktajla strupenih kemikalij, ki, čeprav še v »dopustnih odmerkih«, v mešanici povzročajo presenetljive toksične učinke. In spet smo pri pesticidih, ki smo jim nenehno izpostavljeni v industrijski hrani. Vzročnost bo zaradi izjemne kompleksnosti interakcij nedvomno težko dokazati.             

Pod preprogo pometeni vzroki za ADHD in CFS

Sodobnega človeka skrbi hitro povečevanje obolenj srca in ožilja, motenj v delovanju imunskega sistema, pojavljanje številnih degenerativnih obolenj, številne nevroze, mučijo ga stresna stanja in skuša na vse načine ubežati raku. Bolj ali manj skušamo živeti po različnih receptih in jedilnikih, prelivamo znoj v mnogih oblikah telesne dejavnosti  in rekreacije, vse z edinim in osnovnim ciljem, da bi ohranili svojo viralnost in utrdili svoje razmajano zdravje. Tako rekoč ničesar pa ne storimo, da bi končno začeli zmanjševati zastrupljanje naših teles, kar je pravzaprav poglavitni razlog za izjemno povečanje vseh degenerativnih obolenj. Zamenjali smo vzrok in posledico. Na vse načine skušamo zdraviti le posledice. Toda to ni zdravljenje, je le lajšanje simptomov, vzrok ostaja nedotaknjen. Številne panoge industrije, predvsem farmacevtska, in cela vrsta dejavnosti se ukvarjajo le z lajšanjem težav, nastalih zaradi zastrupljenosti naših teles, o vzrokih zanje pa nočemo razmišljati.

Še manj pa o njih razmišljajo tisti, ki naj bi poklicno skrbeli za naše zdravje. Vzroki so skrbno pometeni pod preprogo in se tam nevarno kopičijo. Tudi pojmi, kot so ADHD, CFS in stres, sodijo med probleme, nakopičene pod preprogo. Vsi trije govore, da je v naših telesih nekaj hudo narobe. Podobni smo hribolazcu, ki se neodgovorno izpostavlja na robu prepada in je do konca prepričan, da zanj ne velja zakon težnosti.