Pred kratkim sem bila na vašem predavanju. Najprej se mi je zdelo, da ste kar malo pretiravali z izjavami o tem, kako malo se cenimo, kako imamo slabo samopodobo, kako nas ne morejo spoštovati drugi, če se ne spoštujemo sami … Potem pa so te vaše besede odzvanjale in odzvanjale v meni in v nekem trenutku me je kar zmrazilo. Jaz se ne cenim! Jaz se ne spoštujem! Jaz imam v bistvu slabo samopodobo! Stara sem … Pa saj je vseeno. Počutim se mlado. Vedno si želim ugoditi vsem, če me kdo kaj prosi. Vedno sem se pripravljena žrtvovati za druge. Vedno se pripravljena požreti vse za ljubi mir. Pred leti sem tako požrla možev skok čez plot. Požrla sem taščo, ki mi je leta in leta pila kri. Požrla sem toliko vsega, zdaj pa začenja bruhati nazaj ven. Se mi zdi, kot da bi na tistem predavanju pritisnili nekam, da pokrov ne zadrži več vsega, kar se je nabralo pod njim. In tako se zdaj sprašujem in – pomagajte mi (če ste že zakuhali to, da sem se zbudila). V trenutku se mi je zazdelo, da je bilo vse moje življenje zlagano. Da je bilo vse laž, milni mehurček, ki zdaj poka. Kdo sem jaz? Kdo je bila tista ženska, ki je vsa ta leta požirala vse sranje? Kdo sem zdaj jaz, sem zdaj prava jaz? Počasi se mi meša od tega, ker sploh ne vem, kaj naj. Naj se ločim, naj ostanem in se delam, kot da je vse v redu, naj povem vsem svojim družinskim članom, da se ne grem več? Kaj naj? Kje naj začnem? Počutim se, kot da sem se razsula na čisto majhne delce, zdaj pa ne vem, v kakšno obliko naj jih sestavim nazaj. Rada pa bi jih sestavila. Mi lahko pomagate?

Mima

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Kako slovenska evrovizijska pesem zveni, če jo zapoje Maja Keuc?

Maja je Raiven srečo na današnjem polfinalnem odru zaželela na prav poseben način.

Odgovor:

Draga Mima, vesela sem za vas. Čeprav ne veste čisto natanko, ali bi bili kar malo jezni name ali bi čutili hvaležnost. Verjetno je v vas oboje. Ker, ja, končno ste se začeli prebujati in opazili ste, da obstajate tudi vi. Da tudi v vaših prsih utripa srce, ki je vredno enako kot srca vseh drugih ljudi na tem svetu, tudi vaših otrok, moža. 

Nikar ne analizirajte zdaj preveč za nazaj. Bilo je, kakor je pač bilo, tega ni mogoče spremeniti. Pomembno je, da zdaj veste, česa si ne želite več. Goltanja sranja, kot pravite. Zdaj je čas za čiščenje omar vaše podzavesti. Treba je narediti prostor za nova čustva, za nova doživetja, za nove izkušnje. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali me je sploh kdaj kdo imel rad, ali je bilo sploh kaj iskreno, ali mi je sploh kdaj kdorkoli bil za karkoli hvaležen, ali je sploh kdo opazil ves moj trud, ali me je sploh kdaj kdo razumel, ali je sploh komu v resnici bilo kdaj mar zame? Težka vprašanja, pa še popolnoma nesmiselna so. Pomembno je to, s kakšno namero ste delovali vi. Imeli ste iskreno radi. Iskreno ste se trudili, stregli, se žrtvovali. Ker ste pač mislili, da je to nujno, da je to pač tako, da se to od vas pričakuje. Zdaj, ko veste, da je lahko drugače, bo pač drugače.

Seveda se lahko ločite. Seveda lahko ostanete. Vse je odvisno od vaše odločitve. Vzemite list papirja in začnite pisati prednosti, ki jih vidite na eni in na drugi poti. Pogovorite se z možem. V kakšnih odnosih sta zdaj? Ste mu odpustili skok čez plot? Se mi zdi, da ne. Si zaupata? Sta partnerja ali pač samo živita skupaj? Majčkeno pokukajte vase, ko si boste odgovarjali na ta vprašanja.

Kaj pa če se, preden se lotite odnosa z možem, lotite odnosa sebe do sebe? Delate kakšne vaje za to, da se boste začeli spoštovati. Da vam bo postalo, ko se boste pogledali v ogledalo, všeč, kar boste videli. Si naklonite kakšno drobno pozornost, prijaznost. Se pohvalite, se pobožate. To so prvi koraki. Potem pa začnite razmišljati, kakšno bi bilo vaše sanjsko življenje. Kakšni bi bili kot oseba? Kaj bi delali? Kako bi se vedli? Česa si ne bi več nikdar dovolili? Kako bi lahko sebi izkazali spoštovanje?

Začnite se učiti reči ne. To je kar težka lekcija, ker vaši ljubi ne bodo želeli slišati te besede in vas bodo obtožili, da se vam je zmešalo, da vam verjetno nagajajo hormoni, da imate kakšno čudno prijateljico, da spet berete kakšne bedaste knjige … Ne dajte se. To je normalno upiranje okolice. V vsakem trenutku bodite pozorni na to, kaj si želite vi. Kaj bi vi počeli, jedli, kam bi vi šli na izlet. Dovolj je bilo večnega prilagajanja drugim, naj se enkrat drugi prilagajajo vam. In nehajte streči in ugajati. Saj vem, lažje je napisati kot udejanjiti, ampak nikogar ne bo pobralo, če enkrat kosilo ne bo skuhano, če enkrat popoldne vi zasedete kavč in če enkrat perilo ne bo zlikano.

Boste zagrizli? Boste videli, lepo je imeti občutek, da se lahko odločim, ali bom nekaj naredila za druge, ali pa mislim, da to moram. Poskusite!